Otroci bi šli v vrtec in šolo raje peš

0
58

Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo? 3. del

V prvem članku o raziskavi Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo smo predstavili ključne ugotovitve raziskave, ki so povezane z izbiro načina potovanja, razlogi za te izbire in možnosti za spremembe potovalnih navad. V drugem članku smo podrobneje predstavili potovalne navade prebivalcev, torej, katere vrste vsakdanjih poti najpogosteje opravljamo, za kako dolge poti gre in katere načine potovanja za te opravke izberemo.

V tretjem članku smo se osredotočili na potovalne navade mladih – predšolskih otrok, šolarjev in dijakov. Predstavljamo podatke o tem, katere načine potovanja najpogosteje uporabljajo in zakaj ter kakšne so možnosti za spremembe potovalnih navad te skupine. Opisalili smo pozitivne učinke spodbujanja hoje in kolesarjenja (in trajnostne mobilnosti na splošno) in negativne učinke prekomerne rabe avtomobilov v mlajših letih.

Celotno raziskavo preberite tukaj.

Kdor hodi v otroštvu, bo najbrž hodil tudi kasneje

Na mlajšo populacijo smo se v raziskavi posebej osredotočili, ker so pomembna ciljna skupina pri raziskovanju potovalnih navad in za naslavljanje s kampanjami. Po eni strani otroci začenjajo z oblikovanjem potovalnih navad, ki jih bodo spremljale tudi v odrasli dobi, po drugi strani pa lahko otroci tudi vplivajo na potovalne navade staršev ali celotne družine. Tudi dijaki so pomembna ciljna skupina, saj so na pragu mlajše odraslosti in odločitve o pridobitvi vozniškega dovoljenja. Navadno se šolajo v drugem kraju, zato se jih v šolo veliko vozi z javnim potniškim prevozom. Če bo njihova izkušnja negativna, bodo želeli zamenjati način potovanja, takoj ko bo priložnost za to.

Spomnimo, potovalne navade razvijemo za poti na istih relacijah, ki se ponavljajo, na primer vsak dan, večkrat na teden ali ob določenih dnevnih. Navadno gre za poti v službo, v šolo ali po drugih rednih opravkih. Potovalna navada pomeni, da za določene poti izbiramo vedno ista prevozna sredstva oziroma načine potovanja. Navade spremenimo tako, da usvojimo nove. Praviloma je nove navade lažje oblikovati ob večjih življenjskih spremembah, na primer ob rojstvu otroka, selitvi v nov kraj ali menjavi službe. Takrat smo bolj dojemljivi za spremembe in ustvarjanje novih navad, saj se že nahajamo izven svoje cone udobja. Ali pa vsako leto jeseni, ko se začne novo šolsko leto ter nova sezona prostočasnih in športnih aktivnosti.

Raziskave kažejo, da način vsakodnevnega potovanja v otroštvu vpliva tudi na kasnejšo izbiro načina potovanja. Vsakodnevna hoja v šolo dobro vpliva na otrokovo zdravje, samozavest in okolje. Lahko pa je tudi priložnost za druženje in igro, če se otrok na pot odpravi skupaj s prijatelji ali jih na poti sreča. Otrok tako hojo povezuje z nečim prijetnim in možnost, da bo hodil v odraslosti, je zaradi te pozitivne izkušnje veliko večja, kot pri otrocih, ki jih v šolo z avtomobilom vozijo starši.

Že samo 20 minut hoje pozitivno vpliva na zdravje otrok

Hoja in kolesarjenje v šolo imata številne koristi, med drugim tudi za okolje, družbo in zdravje. Jutranji sprehod v šolo lahko za mnoge otroke zadovolji vsaj del dnevne potrebe po gibanju. Več gibanja dokazano krepi zdravje in odpornost ter je zelo pomembno za otrokov razvoj. Aktivna pot v šolo je tudi druženje s sošolci, prijatelji in starši. To prispeva h krepitvi medsebojnih stikov in razvoju socialnih veščin, poveča se samozavest otrok in povezanost lokalne skupnosti. Starši, ki ne morejo spremljati svojih otrok na poti v šolo, se lahko povežejo s šolo in drugimi starši iz soseske in tako spodbudijo organizacijo spremljane poti v šolo, t. i. Pešbus in Bicivlak. Raziskave kažejo, da se otroci, ki jih starši pripeljejo v šolo, slabše znajdejo v svoji soseski, hkrati pa tudi slabše poznajo načela prometne varnosti. Aktivna pot v šolo bo veliko doprinesla tudi k ohranjanju okolja. Tudi če je razdalja do šole ali vrtca zelo kratka, je aktivna pot v šolo odlična popotnica za vzgojo okoljsko odgovornih mladih posameznikov. Z zmanjšanjem števila avtomobilov v neposredni okolici šole pa neposredno prispevamo k bolj zdravemu in prijetnemu bivalnemu okolju.

Vir fotografije tukaj.

V raziskavi Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo so v imenu otrok, mlajših od 14 let, odgovarjali njihovi starši oziroma skrbniki. Potovalne navade predšolskih otrok, šolarjev in dijakov smo preverjali z vprašanji o tem, kako potujejo v vrtec ali šolo, zakaj potujejo na tak način, kolikšna je razdalja in pod kakšnimi pogoji bi zamenjali avtomobil za bolj trajnosten način potovanja.

Polovica vrtčevskih in osnovnošolskih otrok ima do šole 2 km ali manj

Za vsakdanje poti do pet kilometrov pravimo, da so kratke vsakdanje poti. Za te poti velja, da bi jih lahko opravili aktivno. Na tej razdalji živi več kot tri četrtine vrtčevskih (82,6 %) in osnovnošolskih otrok (84,7 %) ter tretjina srednješolcev (31,2 %).

Poti, ki jih opravljamo na razdalji do dveh kilometrov, štejemo med zelo kratke poti. Praviloma bi se na pot do dveh kilometrov vsakdo lahko odpravil aktivno, ne samo s kolesom ali skirojem, temveč tudi peš. Več kot polovica vrtčevskih in osnovnošolskih otrok živi na razdalji do 2 km (53,2 % in 56,7 %), skoraj tretjina pa na razdalji med 2 in 5 km (29,4 % in 28 %).

Z avtomobilom v vrtec dve tretjini otrok, v osnovno šolo tretjina učencev, v srednjo šolo 15 % dijakov

V vrtec se z avtomobilom v spremstvu staršev pripeljeta dve tretjini predšolskih otrok (61,1 %), polovica jih gre z avtomobilom tudi domov (50,5 %). Na popoldanske aktivnosti pa jih gre z avtomobilom tretjina (30,8 %). Peš, s kolesom, rolko ali skirojem jih gre malo več kot tretjina za vse tri vrste poti (med 34 % in 37,5 %). Približno 5 % vrtčevskih otrok uporablja javni prevoz.

Pričakovano gre v vrtec največ otrok z avtomobilom. Te starši odložijo na poti do službe ali drugih opravkov, saj otroci niso sposobni premagati daljše razdalje peš, oziroma traja to bistveno dlje časa, ki si ga starši zjutraj ne morejo vzeti. Pogosto starši sploh ne pomislijo na alternative, na primer, da bi otroka peljali na kolesu v otroškem sedežu, ker imajo tudi sami drugačne potovalne navade.

V šolo starši z avtomobilom pripeljejo četrtino otrok (24,5 %), iz šole jih gre 10 % manj z avtomobilom. Na popoldanske aktivnosti starši peljejo dobro tretjino otrok (35,7 %) in na večerna dogajanja slabo tretjino (27,2 %). Aktivno (peš, s kolesom, skirojem ali rolko) te poti opravi skoraj polovica šolarjev. V primerjavi z vrtčevskimi otroki veliko več šolarjev uporablja javni prevoz. Tretjina jih gre v šolo in iz nje z javnim potniškim prometom ali šolskim prevozom. Vendar pa je ta delež veliko nižji pri popoldanskih in večernih aktivnostih (7 %).

Osnovnošolski otroci od drugega razreda dalje gredo lahko v šolo že sami, nekateri so ohranili navade in jih peljejo tako kot v vrtec. Nekateri starši imajo namreč pomisleke zaradi varnosti v jutranji konici, ko je v okolici šol gneča z avtomobili. Ironično, ravno ti starši ustvarjajo manj varne pogoje okoli šole, kar je še posebno nevarno za tiste otroke, ki se k pouku vseeno odpravijo aktivno.

V srednjo šolo veliko manj dijakov pride z avtomobilom. Takih, ki jih v šolo in domov peljejo starši, je le dobra desetina (16,3 % in 10,9 %), delež pa je višji pri poteh za popoldanske (23,4 %) in večerne aktivnosti (26,5 %). V primerjavi z osnovnošolci je delež tistih, ki gredo v šolo in iz nje aktivno, tudi nižji, saj je takih približno dve desetini (18,4 %). Delež pa je višji pri popoldanskih (38,4%) in večernih aktivnostih (27,2 %). Razlog za manjši delež aktivnih poti je najbrž v praviloma daljših razdaljah do srednjih šol. Medtem ko so izbrane popoldanske in večerne aktivnosti praviloma bližje domu.

Zaradi daljših razdalj in želje po neodvisnosti so dijaki množični uporabniki javnega potniškega prevoza. V šolo in iz nje se na tak način peljeta dobri dve tretjini (65,3 %  in 66,7 %), na popoldanske in večerne aktivnosti se jih na tak način pelje skoraj četrtina (23,9 % in 22,6 %).

Izbirajo prevozno sredstvo, ki je najhitrejše in najbolj praktično

Izbira načina potovanja za vsakdanjo pot v šolo temelji predvsem na praktičnosti. Tako pri vrtčevskih kot pri osnovnošolskih otrocih na izbor načina potovanja najbolj vplivata hitrost in razdalja. Pri obeh skupinah je tretji najpogostejši razlog skladnost z rutino ostalih družinskih članov. Starši otroke največkrat pripeljejo v šolo ali vrtec, ker jih odložijo na poti v službo ali po drugih opravkih. Tisti, ki gredo v šolo ali vrtec aktivno, se tako odločajo zaradi kratke razdalje in ker se zavedajo pozitivnih učinkov na zdravje otrok. Tudi dijaki najpogosteje izberejo prevozno sredstvo zaradi razdalje, zelo pomembna razloga pa sta tudi odsotnost drugih možnosti in cena.

Omenjeni razlogi za izbiro prevoznega sredstva odražajo zelo trdno mnenje, potovalne navade in navezanost na avtomobil, saj je le 10–15 % tistih, ki otroke v vrtec in šolo vozijo, načelno pripravljenih preiti na aktivne načine mobilnosti.

Več kot dve tretjini otrok želijo v vrtec ali osnovno šolo aktivno

V zadnjem sklopu vprašanj smo preverjali, kako bi želeli v šolo potovati, če ne bi bilo omejitev, kot npr. razdalja, neustrezna infrastruktura, več časa, itd. Več kot 70 % tako vrtčevskih kot osnovnošolskih otrok je odgovorilo, da si želijo na pot aktivno, torej peš, s kolesom, skirojem ali rolko. Delež takih je v srednji šoli nekoliko nižji (42,5 %). Zanimivo je, da so želeni aktivni način potovanja izbrali v polovičnem deležu tisti, ki v vrtec ali v osnovno šolo že hodijo ali kolesarijo, kar potrjuje, da tovrstni načini potovanja mlajšim ustrezajo in tega ne bi zamenjali z vožnjo z avtomobilom.

Aktivna pot v vrtec in šolo je priložnost za otroke in starše

Aktivna pot v vrtec in šolo prinaša številne kratkoročne in dolgoročne pozitivne učinke za posameznika, skupnost in prostor, v katerem živimo. Otroci si želijo v šolo in v vrtec aktivno, saj je to priložnost za druženje in igro, tako z vrstniki kot s starši. Spremljanje otrok v šolo peš ali s kolesom je tudi priložnost za gibanje za starše, ki sicer pogosto težko najdejo čas za to. Premalo se gibljemo, sedeč življenjski slog zelo slabo vpliva na naše fizično in duševno zdravje. Če si želimo spremeniti navade tako, da bi povečali količino dnevne fizične aktivnosti, to najlažje storimo tako, da jo povežemo z obveznostmi, ki jih moramo v vsakem primeru opraviti. Čeprav bo pot v šolo peš ali s kolesom trajala dlje, bomo v tem času poleg kakovostno preživetega časa z otrokom odkljukali tudi del svoje dnevne fizične aktivnosti.

Pri malo starejših otrocih, ki ne potrebujejo več spremstva staršev, je aktivna pot v šolo pomembna za osamosvajanje na poti k odraslosti. Otroci, ki hodijo sami v šolo in domov, dobro poznajo svojo sosesko in se v njej znajdejo, prevzemajo pa tudi odgovornost zase in razvijajo občutek o svojih zmožnostih.

Dijaki že relativno neodvisno sprejemajo odločitve o načinih potovanja. V teh odločilnih letih tik pred zakonsko polnoletnostjo je pomembno, da so njihove izkušnje s trajnostno in aktivno mobilnostjo dobre. Zelo dobro se namreč zavedajo podnebne krize in svojega vpliva nanjo, zato pričakujemo, da bodo, če bo le mogoče, sprejemali odločitve, s katerimi bodo prispevali k zmanjševanju toplogrednih plinov in prilagajanju na podnebne spremembe.

Podatke smo pridobili s spletno anketno raziskavo Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo na reprezentativnem vzorcu za Slovenijo. V njej je sodelovalo 2859 respondentov. Anketiranje je potekalo spomladi 2020 v času epidemije. Anketirance smo prosili, naj odgovarjajo, kot da bi bile razmere normalne. Raziskavo je po naročilu IPoP izvedla Ninamedia d.o.o

Raziskava Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo je aktivnost projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007) je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstev Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.

Avtor naslovne fotografije: Andrej Tarfila

 

 

 

The post Otroci bi šli v vrtec in šolo raje peš appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Otroci bi šli v vrtec in šolo raje peš se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI