Karel Pollak: »Bistveni so majhni koraki, ni mogoče narediti vsega naenkrat«

0
77

Karel Pollak, mnogim znan kot Keko, je vodja referata za načrtovanje javnih površin in prenovo na Mestni občini Ljubljana. Na tem področju je vsestransko aktiven že več kot 30 let, najbolj široko prepoznaven je po projektu Ljubljana – moje mesto, v katerem sodeluje že od samega začetka leta 1989 in ga od leta 1996 tudi vodi. Vse od ustanovitve je aktiven tudi v Svetu za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir, ki že tri desetletja v prestolnici širi meje dostopnosti javnega prostora, informacij in storitev. S svojo vztrajnostjo, poznavanjem mesta in meščanov, odprtostjo za nove pobude in rešitve dokazuje, da je tudi z majhnimi koraki in postopnimi spremembami mogoče narediti veliko za izboljšanje podobe mesta in višjo kakovost življenja v mestu.

Kako se je začel projekt Ljubljana – moje mesto (LMM)?

Začelo se je leta 1989, ko je bila Ljubljana izbrana, da bo gostila svetovni kongres oblikovalcev ICSID leta 1991. Pred nami je ta kongres gostila Nagoya, kjer so stavili na blišč, glamur, mi pa smo imeli mesto, ki je dobesedno razpadalo. V prejšnjem sistemu je veljalo, da morajo biti stanovanja cenovno dostopna, zato so bile najemnine za družbena stanovanja nizke. A posledično se je zelo malo vlagalo v vzdrževanje, kar je pri starejših stavbah pomenilo, da je velik del stanovanjskega fonda hitro propadal. Arhitekt Jure Lenard, ki je od začetka ta projekt tudi vodil, je predlagal, da sredstva namesto za prireditveni blišč namenimo za obnovo stavbnih lupin, se pravi fasad in streh, spomeniško pomembnejših stavb.

 

Je bil to prvi program, s katerim se je skušalo izboljšati podobo mesta, ali se je kaj podobnega izvajalo že prej?

Pred tem se je poskusno izvajalo prenovo, ki je bila zasnovana širše. Prenova pomeni korenite posege v stavbo, npr. v njeno zasnovo za spremenjeno namembnost, v konstrukcijo za protipotresno varnost, v energetske izboljšave in tako naprej. V osemdesetih letih se je prenova zelo intenzivno načrtovala in delno tudi izvedla – vodila jo je takratna samoupravna stanovanjska skupnost, ki bi jo lahko primerjali z današnjim stanovanjskim skladom – nato pa je zaradi pomanjkanja sistemskih sredstev in družbenih sprememb zastala. Sam sem sodeloval v upravnih postopkih pri prenovi nekaj stavb v Stari Ljubljani, na primer stavb na Lončarski stezi in na Starem trgu 6. To so bile izjemne stavbe, z lesenimi tramovi, kristalnimi lestenci in lončenimi pečmi. Mi pa smo šli v te stavbe kot slon v trgovino s porcelanom ter izvedli protipotresno sanacijo in funkcionalne izboljšave. Zdelo se mi je, da bomo na ta način uničili vso kulturno dediščino. Taka prenova je bila zelo draga, kajti pri večjih posegih je treba ljudi izseliti in jim zagotovili nadomestna stanovanja. Že v devetdesetih pa je postala neizvedljiva tudi zaradi razdrobljenega lastništva po denacionalizaciji. Tako smo se omejili na obnove stavbnih lupin v okviru programa Ljubljana – moje mesto, s katerimi smo želeli spomeniško pomembne stavbe predvsem zaščititi pred nadaljnjim propadanjem.

Prenova stavbne lupine na Jurčičevem trgu 3. Foto: Karel Pollak

Pozneje smo temu programu dodali še urejanje javnih površin in odpravljanje arhitekturnih ovir. Komisija za odpravljanje arhitekturnih ovir je bila prav tako kot LMM ustanovljena leta 1989. Danes Svet za odstranjevanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir deluje kot posvetovalni organ župana. Prvi projekti pri urejanju javnih površin v okviru LMM so bili ureditev Nazorjeve ulice, Cankarjevega nabrežja, nato Brega, Hribarjevega nabrežja, Dvornega trga, Gornjega trga s postavitvijo Herkulovega vodnjaka, pa ploščadi pred Figovcem, Lattermanovega drevoreda idr. Po letu 2006, z županom Jankovićem in podžupanom Koželjem, je dobilo urejanje javnih površin bistveno večji obseg ter sredstva in je preseglo LMM, zato odtlej poteka ločeno.

 

Nekaj časa je torej LMM obsegal vse troje – obnovo stavbnih lupin, urejanje javnega prostora in odpravljanje arhitekturnih ovir.

In revitalizacijo – oživljanje Stare Ljubljane. Ves čas smo si prizadevali v center Ljubljane pripeljati program in ljudi. Ne samo z lokali in gostinskimi vrtovi, ampak tudi z drugimi mestotvornimi in raznolikimi vsebinami, kot so specializirane trgovine, knjigarne, butiki, antikvarijati, v tistih letih tudi še z urarjem, krznarjem, na Gornjem trgu smo imeli celo vodoinštalaterja, skratka s čim večjo raznolikostjo programa. Nezadovoljni smo bili na primer, ko se je iz Filipovega dvorca odselila trgovina Sadjar-vrtnar, ker so to dejavnosti, ki jih prebivalci v mestnem središču prav tako potrebujejo ali pa so same po sebi zanimive. Vedeli smo, da se v zahodnih mestih središča mest praznijo, ljudje se selijo na obrobje, in da prihaja do citizacije, to je spreminjanja stanovanj v središčih mest v pisarne. Že v osemdesetih je takratna Občina Center sprejela prostorske akte, s katerimi citizacija v mestnem središču ni bila več dovoljena, izjema so bila le pritličja, kletna ali podstrešna stanovanja.

V devetdesetih letih smo želeli mestno središče oživeti tudi s prireditvami in pri tem sodelovali z raznimi društvi, predvsem s takratnim Društvom za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra, pa tudi s kulturnimi društvi kot sta Ana Monro in ProstoRož ter drugimi.

S pestrim programom oživljajo mestno središče. Foto: arhiv Mini teater

 

Zdi se mi napredno, da se je že konec osemdesetih oddelek za urbanizem ukvarjal s prenovo in z vsebino, z življenjem mesta, ne le s plani.

Ja, veliko se je delalo na tem. Takrat smo se na primer lotili tudi izboljšanja novoletne okrasitve Ljubljane. V osemdesetih je bil novoletni sejem na Čopovi ulici utesnjen, okrasitev je bila preprosta, omejena le na pisane lučke, obešene čez ceste. K pripravi smernic za novoletno okrasitev Stare Ljubljane smo takrat povabili scenografinjo Meto Hočevar, arhitekta Jurija Kobeta in Aleša Vodopivca ter etnologa Damjana Ovsca. Pri okrasitvi so želeli poudariti lepo, po njihovih skicah so bili z linijskimi girlandami luči poudarjeni arhitekturni elementi, kot so stavbni venci, timpanoni, pilastri in podobno. Pozneje je Karin Košak pripravila svoje predloge za novoletno praznično osvetlitev in okrasitev Ljubljane ter masterplan za ambientalno osvetlitev pomembnih stavb Ljubljane. Aktualno okrasitev, ki jo razvijamo od leta 1999, je zasnoval Zmago Modic na temo »Vesoljna Ljubljana«, ki smo ji ob elementih »makrokozmosa«, kot so planeti, kometi in podobno dodali še elemente »mikrokozmosa«, na primer celice in kromosome. Nekateri so tudi kritični do te okrasitve, ker je že vrsto let podobna, ampak razumeti je treba, da tako kot doma tudi v mestu ponovno uporabimo okrasje iz prejšnjih let, s katerim pa avtor – zadnji dve leti je to arhitekt in fotograf Urban Modic – pripoveduje vedno novo zgodbo. Za novo celostno okrasitev mesta bi potrebovali veliko več sredstev.

V osemdesetih smo se veliko ukvarjali tudi z novoletnim sejmom, ker na Čopovi enostavno ni bilo dovolj prostora. Večkrat smo ga preselili, preden se je na koncu ustalil na Bregu. Podobno je bilo z bolšjim sejmom. Bolšji sejem se je začel z namenom, da bi v nedeljo privabili ljudi v center Ljubljane. Ob nedeljah je bil center mesta prazen. In eden od programov, kako vrniti življenje vanj, je bil bolšji trg.

 

Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana – moje mesto sofinancira obnovo stavb, ki so v zasebni lasti?

Drži. Pravna osnova za naše sofinanciranje je Zakon o kulturni dediščini, ki v enem členu, če ga povzamem, omogoča, da lokalna skupnost sofinancira obnovitvena dela, če so vlaganja pri njeni obnovi večja od pričakovanih koristi. V mestnem statutu je pa tudi zapisano, da lokalna skupnost skrbi za kulturno dediščino, in to je še druga pravna podlaga za naše sofinanciranje.

 

Kakšni pa so pogoji, da je stavba izbrana za obnovo?

Osnovni pogoj je, da mora biti objekt pomemben z vidika kulturne dediščine ali pa se mora nahajati v območju kulturne dediščine, tudi če ni evidentiran kot kulturna dediščina. Ti dve merili ocenjuje Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Mi potem skupaj z inženiringom podamo ocene še za druga merila, kot so dotrajanost ometov in kritine ali oddaljenost od že obnovljenih stavb, želimo namreč, da nastajajo grozdi obnovljenih stavb. Pomembna je tudi vsebina v stavbah – če v stavbi npr. deluje organizacija s področja kulture ali socialnih dejavnosti, imajo take stavbe prednost. Merilo je tudi vrednost del, saj želimo z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi sofinancirati čim več spomeniško pomembnih stavb.

 

Kako dejansko poteka program oziroma en cikel prenove?

Najprej je treba sredstva za program umestiti v proračun. Z javnimi razpisi izberemo stavbe v program obnov. Prvi je bil objavljen leta 1996, nato smo razpis izvajali vsako leto, od leta 2010 naprej pa na vsaka tri leta. Ker pogosto mine več let, preden se obnova določene stavbe izpelje in zaključi, je pomembno, da imamo večletne programe. Ko je stavba na vrsti za obnovo, ZVKD zaprosimo za kulturnovarstvene pogoje, na podlagi katerih se pripravi popis del in to je potem podlaga za kulturnovarstveno soglasje. To je tudi edina dokumentacija, redko naročimo kakšne druge detajle. Popis zajema omet, oplesk, obnovo oken, streho, obrobne pločevine, obrobe okrog dimnikov. Stavbe obnavljamo v njihovi obstoječi obliki, če je potrebno, zamenjamo tudi posamezne konstrukcijske elemente, vendar samo do tiste mere, ko še ni potrebno gradbeno dovoljenje.

Pri obnovi se zavzemamo za to, da se uporabljajo avtentični materiali. Pri okoli 60-centimetrskih debelinah zidov običajno ni potrebna dodatna izolacija, njena izvedba bi bila zaradi bogato členjenih fasad tudi težko izvedljiva. Vendar včasih tudi kakšno naredimo na kakšni gladki fasadi na severni strani, če je to potrebno. Prav tako spodbujamo, da se na novo vgradijo klasična lesena okna, saj se le tako ohranja avtentični videz. Sam se zavzemam za to, da bi odstranili PVC okna, ki kvarijo podobo stavb, ampak pri tem nisem uspešen, ker je lastnina sveta in ker ljudje nimajo denarja. Z obnovami stavbnih lupin stavbe zaščitimo predvsem pred nadaljnjim propadanjem, hkrati pa pri lastnikih in meščanih izostrimo čut za vrednote stavbne kulturne dediščine in tudi za samo urejenost mesta.

Po letošnjem potresu v Zagrebu smo udeležencem razpisa prvič ponudili tudi sofinanciranje ocene potresne odpornosti njihovih stavb in, če bodo na voljo evropska sredstva za ta namen, tudi posege, s katerimi bi stavbe naredili potresno varnejše. Vedeti pa moramo, da se tovrstni posegi lahko izvajajo le na podlagi gradbenih dovoljenj, s soglasjem vseh lastnikov, predvsem pa so investicijsko veliko dražji. Večina starejših stavb, katerih obnove sofinanciramo, je prestala močan potres leta 1895, tako da se verjetno ne bodo porušile, bi pa v primeru močnejšega potresa prav gotovo nastala tudi na njih škoda.

Prenova fasade stavbe na Prešernovi 4. Foto: Karel Pollak

 

Kaj so potem naslednji koraki?

Potem objavimo javni razpis za izbiro izvajalca izvedbe del, lahko tudi z zbiranjem ponudb, kar je odvisno od višine vrednosti obnove. In potem se začnejo dela.

 

Omenili ste inženiring – kaj je njegova vloga in kdaj se vključi?

Vsake tri leta z javnim razpisom izbiramo tudi inženiring, ki sodeluje z nami od razpisa do zaključka izvedbe. Inženiring nudi pravno pomoč, ureja kredite, naveže stik z lastniki, vodi usklajevanja med njimi in izvaja tudi gradbeni nadzor nad izvajanjem del na terenu. To so tedenski sestanki, tudi s predstavniki lastnikov. Gre torej za neke vrste participativni model. Kljub temu, da imajo stavbe upravnike, zahtevamo, da so v pogovorih in dogovorih prisotni tudi stanovalci hiše, lastniki, ne samo predstavnik upravnika. In skupaj z njimi se dogovori obseg del. Sicer pa sam med samo izvedbo ne hodim pogosto po objektih.

 

Koliko stavb pa se na tak način prenovi in kolikšna je višina sofinanciranja s strani Mestne občine Ljubljana?

Od leta 1989 smo obnovili približno 500 stavb, torej približno 16 stavb na leto. Naše sofinanciranje znaša povprečno med 50.000 in 70.000 evrov, v nekaterih primerih tudi precej več, celo do 250.000 evrov.

 

Kaj bi rekli, da je pomembno za uspešnost programa?

Pomembno je, da je ekipa utečena, z istimi ljudmi delamo praktično od vsega začetka. Pri inženiringu na vsake tri leta preverjamo, ali so cenovno ustrezni. Njihova podpora znaša tri odstotke od pogodbene vrednosti, kar ni veliko glede na delo, ki ga opravijo. Imajo ogromno izkušenj, dobro so organizirani in z njimi smo zadovoljni. Tudi s kolegi in kolegicami z Zavoda za varstvo kulturne dediščine že dolgo dobro sodelujemo. Na ta način lahko zagotavljamo učinkovitost, kakovost izvedbe in usklajenost obnovljenih stavb.

 

V 30 letih se je nabralo kar nekaj izkušenj. Ste jih kdaj delili z drugimi mesti pri nas in v tujini?

Naše izkušnje z LMM sem predstavljal v več slovenskih mestih, pa tudi v tujini, npr. na konferenci UNESCA v Szegedu, na konferenci o kulturni dediščini in turizmu v Rimu. Dobro pa se spomnim predstavitve v mestu Sibiu v Transilvaniji v Romuniji okoli leta 2001. Tam so bili soočeni s podobnimi problemi propadanja stavb kot pri nas, imeli pa so še manj denarja. Zato jih je zelo zanimalo, kako bi lahko uporabili naš pristop. V predstavitvi in pogovorih sem poudarjal, kako se je mogoče obnove lotiti z minimalnimi sredstvi, morda najprej z obnovami portalov in vhodnih vrat, revitalizacije pa z organizacijo prireditev v mestu, ki so finančno veliko manj zahtevne, na primer s sejmi na preprostih stojnicah s ponudbo lokalne hrane, umetne obrti, pa s kulturnimi prireditvami artističnih vsebin, privlačnimi barvami, s svetlobo, humornimi vsebinami, … Bolj kot novi tlaki je pomemben kontekstualen in duhovit pristop. Bistveni so majhni koraki, ni mogoče narediti vsega naenkrat, pomembno pa je tudi, da se učimo iz lastnih napak in jih sproti popravljamo.

S cvetjem okrašene ulice Ljubljane. Foto: arhiv KD prostoRož

 

Pogovarjal se je Marko Peterlin, članek pripravila Petra Očkerl, oba IPoP – Inštitut za politike prostora.

Intervju je nastal v sklopu rubrike Lokalni heroji, ki jo pripravlja IPoP kot Nacionalna URBACT točka. Več: https://urbact.eu/urbact-slovenija

Avtor naslovne fotografije: Kaja Brezočnik

The post Karel Pollak: »Bistveni so majhni koraki, ni mogoče narediti vsega naenkrat« appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Karel Pollak: »Bistveni so majhni koraki, ni mogoče narediti vsega naenkrat« se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI