Kakšne so politike, ki rešujejo podnebno krizo?

0
107

Za nami je tretje Podnebno izobraževanje Mreže za prostor. Po tem, ko smo se v okviru prvega seznanili s temeljnimi  pojmi podnebnih sprememb, v okviru drugega pa s stanjem in prognozami za Slovenijo in dejstvom, da obstoječe ravnanje še ne vodi v želeno smer, smo v okviru tretjega izobraževanja z naslovom Podnebne politike in cilji, izvedeli, kakšni so mednarodni, EU in nacionalni cilji in politike, ki so temelj ukrepanja glede zmanjševanja misij toplogrednih plinov (TGP) in je k njim zavezana tudi Slovenija.

V okviru Združenih narodov je bilo, enako kot že zadnjih enajst let, tudi
za leto 2020 pripravljeno poročilo –  Emmission Gap Report,
ki kaže, kakšen je razkorak  med
emisijami TGP, kakor so predvidene glede na trenutno stanje do leta 2030 in
kakršne bi morale biti glede na cilje segrevanja. Da bi se izognili najhujšim
in nepredvidljivim vplivom podnebnih sprememb, bi morale biti emisije TGP leta
2030 globalno 41 GtCO2 (za cilj 2°)in 25 GtCO2 (za cilj
1.5°C). Poročilo enako kot tista pred njim ne kaže na zmanjševanje tega
razkoraka, podnebni ukrepi »predkoronske« politike vodijo do 59 GtCO2 v
letu 2030 in posledično do dviga temperature za 3,5°C do konca stoletja. Vendar
pa poročilo na osnovi učinkov pandemije Covid-19 na zmanjšanje emisij vidi
možnost za izboljšanje stanja skozi zeleno okrevanje po epidemiji s sistemskimi
spremembami, podrejenimi ambicijam podnebne nevtralnosti.

V tem duhu je
dr. Maša Kovič-Dine, s Katedre za mednarodno pravo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani, predstavila mednarodni okvir političnih prizadevanj za blaženje
podnebnih sprememb. Poudarila je pomembnost zavedanja, da so temeljna načela
okoljskega prava zavezujoči del mednarodnega prava okoljskega prava, enako kot
konvencije, medtem ko so deklaracije priporočilne in usmerjevalne narave.  Predvsem sta v zvezi s podnebnimi spremembami
v ospredju načelo previdnosti in načelo trajnostnega razvoja. Temeljna
konvencija na področju podnebnih sprememb pa je Okvirna konvencija Združenih narodov
o spremembi podnebja

iz leta 1992, ki jo nadgrajuje Kjotski protokol in najaktualnejši Pariški sporazum, ki je bil sprejet na letnih srečanju
pogodbenic Okvirne konvencije leta 2015 in je začel veljati 2016. Napovedala
je, da bo zelo pomembno letos naslednje srečanje pogodbenic KOP26 novembra v
Glasgowu, saj se bodo na podlagi poročil medvladnega panela za podnebne
spremembe
(IPCC) sprejemali
bolj ambiciozni cilji za to desetletje. V zvezi s trajnostnim razvojem pa so se
države dogovorile tudi o ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je s soglasjem vseh držav
sprejela leta 2015 Generalna skupščina Združenih narodov v okviru Agende 2030 –
eden izmed 17 ciljev meri tudi na blaženje podnebnih sprememb.

Barbara Kvac iz Focusa, društva za sonaraven razvoj je pri predstavitvi EU
okvira podnebne politike uvodoma poudarila 
zavezanost EU, da okoljsko politiko temelji na znanstvenih spoznanjih,
kar ima zapisano tudi v svoji temeljni pogodbi. Predvsem pa je pojasnila sliko
presečnega trenutka, ko imamo v okviru EU že sprejete zavezujoče cilje za to
desetletje, hkrati pa so v teku procesi zaostrovanja teh ciljev in posledično
revizije politik in predpisov, kar vse poteka 
na relaciji dialoga med Evropsko komisijo, Svetom EU in Evropskim
parlamentom. Slednji je v letu 2019 razglasil izredne
okoljske in podnebne razmere v EU
. Sicer pa podnebna politika EU temelji na
treh stebrih in sicer na strani emisij TGP je to trgovalni sektor z emisijami
(TGP sektor, kamor sodi večina energetskih in industrijskih naprav), kjer so
zavezanec neposredno odgovorni za zmanjševanje emisij, netrgovalni (neETS)
sektor, kjer so za zmanjševanje emisij odgovorni sektorji (npr.  promet, kmetijstvo, odpadki,..), na strani
ponorov pa je ključna raba zemljišč, spremembe rabe zemljišč (LULUCF sektor). Ključne
aktivnosti trenutno izhajajo iz Zelenega
dogovora
, v pripravi pa je tudi  Podnebni
zakon
.

Mag. Senka Šifkovič Vrbica iz IPoP pa je predstavila okvir podnebnih
politik v Sloveniji. Iz pregleda aktivnosti zadnjih desetih let je razvidno,
kako zlahka nam desetletje spolzi med prsti, brez, da se začne odločneje
ukrepati. Po tem, ko je tedanja Služba
Vlade RS za podnebne spremembe
v letu 2010 in 2011 že dala v javno razpravo
prvi osnutek Zakona o
podnebnih spremembah
in je bila
pripravljena dolgoročna podnebna strategija, so po ukinitvi službe,  ambicije zamrle. Zamujeno desetletje smo
preživeli z Operativnim
programom zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020
, ki je bil
premalo ambiciozen ter akcijskimi načrti za obnovljive vire energije in
učinkovito rabo energije. Po njegovem izteku je bil na podlagi Uredbe(EU)
2018/1999
o  upravljanju energetske lani
februarja unije sprejet in Evropski komisiji predložen Nacionalni
energetski in podnebni načrt
(NEPN), pripravlja pa se tudi dolgoročna
podnebna strategija
, ki bi morala biti Evropski komisiji predložena že do
1.1.2020. Glede NEPN je bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, okoljsko
poročilo
pa je le dva scenarija ocenilo kot sprejemljiva, pod pogojem, da
se  izvede več omilitvenih ukrepov. Evropska
komisija je načrt ocenila kot premalo ambiciozen, tudi tako kot je, pa se še ne
izvaja.

Kratkoročnost političnih interesov, sploh pomanjkanje politične volje ter
zavedanja, da so potrebne spremembe v celotni družbi (vzorcih proizvodnje in
potrošnje), pa tudi odsotnost ustrezne organizacijske strukture za
koordinacijo, pripravo in izvajanje ukrepov blaženja podnebnih sprememb so
razlogi, ki so jih govorke strnile v pojasnilih kot odgovor na ključno
vprašanje razprave – kaj bi bilo potrebno narediti, da bi  V Sloveniji dosegli potrebne podnebne cilje.
Udeležence je zanimalo tudi, kako je s podnebnim zakonom v Sloveniji. Delo na Zakonu
o podnebni politiki
, ki je bil v javni razpravi septembra 2019, je po
menjavi vlade zamrlo. Osnutek dolgoročne podnebne strategije sicer omenja nek
zakon, ki bi določil odgovornosti na področju izvajanja podnebne politike,
vendar moramo počakati na končni predlog strategije. Udeležence so zanimala
tudi prizadevanja Slovenije na področju prilagajanja podnebnim spremembam – to
pa bo  tema prihodnjega podnebnega
izobraževanja.


Izobraževanje je del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe.

Vsebina na strani Kakšne so politike, ki rešujejo podnebno krizo? se avtomatsko generira s spletne strani http://mrezaprostor.si/category/clanki/feed/, z dovoljenjem avtorjev.

DELI