Jana Tolja: »Na občini smo zato, da ljudem pomagamo«

0
137

Jana Tolja se je v kabinetu župana Mestne občine Koper kot svetovalka za mednarodne odnose in razvoj potniškega turizma zaposlila pred petnajstimi leti. Pod novo občinsko upravo je tudi uradno imenovana za mestno menedžerko. S svojimi bogatimi izkušnjami z različnih delovnih mest in okolij pa je dragocena podpora tudi na številnih drugih področjih delovanja občine, zlasti pri strateških in razvojnih nalogah. Slovenskim mestom je znana kot začetnica in dobra poznavalka menedžmenta mestnih središč. Uspešno je povezala in aktivirala lokalne trgovce v Kopru ter vzpostavila aktivno sodelovanje z ladjarji, ki v Koper vodijo velike potniške ladje.

V Slovenji ste najbolj poznani po izkušnjah v menedžmentu mestnih središč. Lahko nekaj več poveste o tem?

Koper je bil skupaj z Ljubljano in Celjem začetnik razvoja menedžmenta mestnih središč. S tem se je tudi populariziralo novo delovno mesto mestnega menedžerja, ki se je v zadnjih letih, predvsem med mestnimi občinami, kar dobro prijelo. Pomemben podatek je tudi, da je na podlagi tega Doba vzpostavila poseben študijski program. Vse to so pomembni koraki, ki so pripeljali do tega, da je danes med nami kar nekaj uspešnih mestnih menedžerjev. Je pa ta kader, žal, še vedno premalo izkoriščen. Mestni menedžer bi moral namreč biti eden najpomembnejših izvajalcev občinske politike in njenega razvoja. Gre za strateški poklic, ki pokriva vsa področja delovanja občine, zato bi moral biti tako rekoč desna roka župana oziroma vodje občinske uprave.

Kako je mestni menedžment povezan z obiskovalci s potniških ladij?

Mestni menedžment je odgovor na razvoj potniškega ladijskega turizma pri nas, ki je odprl do tedaj neslutene možnosti razvoja turizma in s tem povezanih mestnih dejavnosti. Odkar smo leta 2005 v Koper privabili prve potniške ladje, je trend prihodov samo še naraščal. V letu 2019 smo zabeležili rekordno sezono prihodov, v kateri smo v Kopru gostili več kot 70 potniških ladij z več kot 115.000 potniki. To številko bi letos brez dvoma presegli, a smo se morali zaradi epidemije in trenutnih ukrepov zadovoljiti zgolj s sedmimi potniškimi ladjami. Večina ladij ima stroga pravila glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati potniki in člani posadke, striktni glede pravil pa so tudi v koprskem pristanišču. Ladja s potniki, ki niso cepljeni, k nam ne more pripluti.

Kakšen vpliv pa imajo ti obiskovalci na lokalno gospodarstvo?

Preden se je zgodil covid, je ponekod vladalo prepričanje, da potniške ladje nimajo bistvenega vpliva na promet posameznih trgovcev. Analiza, ki smo jo opravili, pa priča ravno obratno, in sicer da povprečni potnik na destinaciji porabi od 80 do 90 evrov vključno z izleti. Ta številka je zelo spodbudna, če upoštevamo, da so v Benetkah potniki v istem času porabili do 110 evrov. Gospodarske koristi so gotovo velike, in to ne samo za Koper, ampak tudi za Ljubljano, Postojno, Bled in druge turistične kraje v Sloveniji. V zadnjih dveh letih, ko potniških ladij k nam ni bilo oziroma so bili prihodi redki, trgovci poročajo o precejšnjem izpadu prihodkov. Nekateri trdijo, da so skoraj ob 70 odstotkov rednega prihodka, kar je zagotovo pokazatelj, kakšna je poraba in vpliv prihodov potniških ladij v Koper.

Da bi torej zadovoljili potrebe te skupine obiskovalcev so se trgovci organizirali v združenje.

Koprski trgovci so združili svoje moči v združenju Zavod Koper Otok. V sklopu zavoda so se dogovarjali za bolj zanimivo ponudbo, urejanje izložb, organizirali so tudi mnoge skupne akcije. Ob podpori lokalne skupnosti so pripravili tudi več skupnih promocijskih artiklov. Med uspešnejšimi je bil skupni letak z naborom trgovin, zemljevidom, kuponi in vsemi dodatnimi ugodnostmi, s katerimi so privabili kupce in potnike s potniških ladij. Ena od akcij je bila tudi kampanja Look for the flower (poišči rožo, op. p.), v okviru katere so trgovci pred svojimi prodajalnami postavili cvetlične lončke z lavando. Poleg tega so ladjarji trgovce in njihove trgovine ocenjevali po simpatičnosti, prijaznosti, dostopnosti in drugih kriterijih. Vse te aktivnosti so bile ključne, da smo vzpostavili interakcijo z ladjarji in potniki, jaz sem bila povezovalni element in z občine smo to koordinirali.

Kar nekaj slovenskih občin je po vašem zgledu razvilo delovno mesto mestnega menedžerja.

Da bi to dosegli smo morali vložiti veliko truda in dela. Več let sem hodila po Sloveniji in predavala o mestnem menedžmentu, v želji, da tudi drugi spoznajo, kako se v Kopru tega lotevamo. Marsikatera občina je do danes naredila veliko na tem področju. Sem kar ponosna nase in na občino, ki mi je to omogočila. Kopru smo dali neko vsebino in dobili kar nekaj nagrad za inovativnost na tem področju. Predstavljali smo se tudi v Avstriji in začeli sodelovanje z Italijani, ampak v vsakem okolju je to področje nekoliko drugače urejeno. Avstrijci so seveda bistveno naprednejši kot smo pri nas, za primer vzemimo mesto Salzburg, kjer upravljanju mestnega središča namenjajo dva milijona evrov letno. To je za naše razmere nepojmljivo. Vseeno mislim, da bo treba povezovanju malih trgovcev dati večjo veljavo in jih bolj povezovati z lokalno skupnostjo. Zelo pomembno je, da ima občina dobro vzpostavljeno sodelovanje z gospodarstvom in mu omogoča, da se razvija. Možnost razvoja gospodarstva je tisto, kar občino dela uspešno.

Kako pa rast turizma vpliva na življenje lokalnih prebivalcev? So višje cene težava?

Cene so bile na Obali že od nekdaj višje, tega smo nekako navajeni. Je pa vsekakor v zadnjih dvajsetih letih, ko se je Koper umestil na zemljevid turističnih občin, izredno porasla ponudba nastanitvenih kapacitet. Zelo veliko je tudi počitniških stanovanj, ki jih tukaj kupujejo ljudje iz notranjosti države ali tujine.

Pravite, da se je močno povečala ponudba turističnih nastanitev. Kako pa ocenjujete vpliv turizma na cene stanovanj v Kopru?

Pomanjkanje stanovanj, predvsem pomanjkanje stanovanj za mlade, je največja težava, s katero se sooča Slovenija kot celota, ne samo Koper. Tudi z vidika gospodarskega razvoja smo v tem pogledu v Sloveniji izredno kratkovidni. Število upokojencev narašča, tudi sama se bom prihodnje leto upokojila, a kdo bo delal za naše pokojnine oziroma jih financiral, če mladim ne zagotovimo osnovnih pogojev za življenje in delo.

Kot generacija, v katero se štejem sama, mladim nismo uspeli zagotoviti ustreznih pogojev, da bi lahko nemoteno nadaljevali delo, ki ga mi zdaj počasi predajamo. To je največja izgubljena priložnost naše generacije. Tukaj imajo ministrstva pa tudi občine, ko pripravljajo občinske prostorske načrte, veliko odgovornost.

Nekatera tuja mesta so že uvedla politiko, s katero uvajajo omejitve za oddajanje sob ali stanovanj v turistične namene. Ste v Kopru tudi razmišljali o tem? Ali se vam zdi, da to nima vpliva na ponudbo stanovanj?

Tukaj je zelo težko biti pameten. Del ljudi, ki se s tem ukvarja, si s tem izboljša gospodarski položaj. Dobro je tudi, da se je s ponudbo prek platform, kot je Airbnb, mesto odprlo tudi tistim, ki si ne morejo privoščiti hotela ali vile. So se pa te stvari razširile do neslutenih razsežnosti. V Kopru imamo težave ugotoviti, kdo se realno s tem ukvarja, ker sobodajalci kljub svoji dolžnosti ne prijavljajo nastanitev, čeprav so dolžni. In če država ne pobere davkov, je to gotovo težava. V nekaterih državah se zdaj že dogovarjajo, da bi pobirali davke neposredno od teh platform. Ena od možnosti recimo je, da se davčna politika poenoti, zniža davke in veliko bolj restriktivno zasleduje tiste, ki davkov ne plačujejo. Pred kratkim sem bila recimo v Gruziji, kjer so drastično zmanjšali število davščin, zato pa veliko bolj nadzorujejo nepravilnosti. Če bi mi uvedli kaj podobnega, bi imeli več reda in več kontrole. Več reda na tem področju naj bi prinesla tudi sprememba Zakona o gostinstvu, kjer so na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo upoštevali tudi predloge občin za večje pristojnosti pri naslavljanju tega vprašanja, a zakon žal še ni bil vložen v zakonodajni postopek.

Kateri so še drugi razvojni projekti, pri katerih sodelujete?

V času pandemije sem sodelovala tudi pri pripravi pravilnikov o dodelitvi pomoči gospodarstvenikom naše občine, pa tudi pri izvajanju te pomoči, torej pregledovanju prošenj. S tem je bilo kar nekaj dela, ker je bilo prošenj veliko. Sodelujem tudi pri participativnem proračunu. Skrbim za nekaj zanimivih projektov. Eden od njih je fototočka v Marezigah, kjer pripravljamo izredno zanimivo postavitev nekega objekta. Ne bo imel samo turistične vrednosti, ampak bo tudi za krajane predstavljal pomembno zbirno točko.

Kako ocenjujete uspeh participativnega proračuna v Kopru?

Vsekakor je participativni proračun tudi pri nas izredno priljubljen, prejeli smo ogromno predlogov. Projekte smo si na občini razdelili glede na kompetence oziroma področje, ki ga kdo pokriva, in tudi sama skrbim za nekaj zanimivih. Gotovo je zanimiva izkušnja, je pa treba vložiti veliko dela in truda, ker gre za intenzivno sodelovanje z ljudmi. Nekateri pobudniki so pričakovali, da bodo samo podali predlog in ga bo potem občina izvedla. Temu ni tako, mi skrbimo samo za papirnati del, vse ostalo pa je v veliki meri na strani pobudnika, ki je vključen v proces vse do izvedbe.

Čeprav učinki mogoče niso veliki, po izkušnjah participativni proračun zelo dobro vpliva na krepitev zaupanja do občine.

Gotovo, prebivalci ugotovijo, da njihov glas šteje. Doslej je občina zmeraj delovala kot inštitucija, ki nalaga, predpisuje, ni bila videna kot inštitucija, ki bi se pogovarjala z občani. Participativni proračun je gotovo korak v pravo smer, ampak je treba narediti še veliko več. Občina bi morala biti še bolj odprta. V tem obdobju smo jo zaradi pogojev še bolj zaprli in je še bistveno manj dostopna, kot je bila. Mi smo na občini zato, da pomagamo ljudem, ne da jim otežimo življenje. Žal se dostikrat dogaja ravno obratno. Preveč smo zbirokratizirani, držimo se vsake črke zakona in ne znamo najti prave rešitve za ljudi. Morali bi postati mehkejši.

Bi izpostavili kakšen projekt, na katerega ste še posebej ponosni?

Projekt, na katerega sem še posebej ponosna, so Smernice za umestitev turističnih vsebin na kraški rob. Zastavili smo ga bottom-up in se začeli pogovarjati s krajani. Občine morajo v kratkem sprejeti občinski prostorski načrt, zato je treba pripraviti vse smernice za dejansko rabo prostora, umestiti dejavnosti, in seveda tega ne moremo delati brez rednega in tesnega stika s prebivalci. Za ta namen smo ustanovili delovno skupino. Krajevne skupnosti smo prosili, da podajo predloge za člane te skupine in v mesecu maju smo začeli s prvimi srečanji. Hodim tudi po terenu, da vidim, kaj se tam dogaja in se pogovarjam z ljudmi. Gre za zelo kompleksen projekt, ker so ljudje, posebno v zaledju, izredno navezani na kraj, v katerem živijo. Velika večina ne želi, da bi se tja kaj umeščalo, oziroma, da bi se naravni habitat, v katerem živijo, spremenil.

Vendar je nekatere trende nemogoče zaustaviti. Na primer, plezalna stena v Črnem Kalu ni samo ena najzanimivejših v Sloveniji, ampak je znana po vsem svetu. Obiskovalcev, ki prihajajo k nam zaradi tega, ne moremo popolnoma zaustaviti, sploh v tem globalnem času, ko se različne lokacije popularizira prek socialnih omrežij. Te tokove pa si želimo urediti, kontrolirati in omejiti, da ne bi ta turizem negativno vplival na način življenja ljudi v teh krajih.

Zanimivo je slišati, da se nekdo, ki je sicer zaposlen kot menedžer mestnega središča, ukvarja tudi z zaledjem. Pogosto slišimo, da se mestna središča urejajo, medtem ko druge soseske in podeželski deli večjih občin ostajajo spregledani. Pregled nad potrebami in željami obeh je gotovo zelo koristen.

Bila sem že na različnih delovnih mestih in se v različnih nalogah dobro znajdem, zato me porabijo za marsikaj, nekateri v hiši pravijo, da sem multipraktik. Pa tudi sama si želim gledati na stvari s ptičje perspektive in ne želim biti preveč ozko usmerjena, zato mi to ustreza. Seveda ni vse idealno, tudi naše zaledje se pritožuje, da je zanemarjeno. Ampak se mi zdi prav, da jih vključujemo v pogovore, kako si prestavljajo razvoj svojega kraja. Dobili smo veliko zelo zanimivih predlogov, ki jih bomo vključili v smernice kot zbir vsega, kar ljudje želijo in se jim zdi pomembno.

Zanimivo je, da se v veliki večini vsi strinjajo, da mora biti to območje turistično razpršeno, kar je tudi politika občine. To pomeni, da se ne vlaga v masovni turizem, temveč predvsem v manjše investicije za lažji dostop pa tudi boljši turistični izkupiček. Govorimo o tako imenovanih razpršenih hotelih. Sob in sobodajalcev imamo veliko, nimamo pa centralne recepcije, ki bi to vodila in imela pregled. Dobro bi bilo tudi, da bi imeli enotne standarde. Trajnostni turizem je prihodnost, ampak mora biti prijeten tako za ljudi, ki pridejo, kot tiste, ki tukaj živijo in se s tem preživljajo, da jim nekaj od tega ostane.

Še kakšen zanimiv poudarek iz smernic za umestitev turističnih vsebin na Kraški rob?

Ena od idej, ki smo jih prav tako dali v podlago za občinski prostorski načrt, ki naj bi bil dolgoročen razvojni načrt občine, so medgeneracijska središča. Gre za neke vrste manjša urbana središča v zaledju, kjer sobivajo starejši in mladi. Središča so opremljena z vsemi osnovnimi storitvami, kot so trgovine, zdravstvene storitve, igrišča itd. Možnost v takih skupnostih je tudi, da starejši prevzamejo skrb za otroke, medtem ko so starši v službi. Zglede za to imamo v Skandinaviji, pa tudi v Španiji. Ta ideja je naletela na veliko odobravanje s strani ljudi, ki živijo v zaledju. Zato si želimo, da bi občina razmišljala v tej smeri in izbrala območje, kjer bi se take skupnosti lahko razvijale.

Bi radi z nami delili še kakšne zaključne misli?

Kot nekdo, ki odhaja, bi želela znanje predati naprej. Rada bi poudarila, da je delo, ki ga opravljamo na občinah, lahko izredno kvalitetno, če se ga lotimo z veseljem in pripadnostjo. Zelo pomembno je, da zna vodstvo prepoznati veščine zaposlenih in jih pravilno uporabiti. Več bi moralo biti izobraževanja o prepoznavanju kapacitet ljudi. Ni hujšega, kot da si sposoben in opravljaš delo, ki te ne izpolnjuje in osrečuje. Tako samo zapravljaš svoj čas in tudi skupnost, za katero delaš, ni zadovoljna s tabo. Zato imajo zaposleni na občinah v javnosti pogosto negativno podobo. Jaz odhajam z veseljem, ker sem že malo utrujena, vseeno pa imam občutek, da sem tej družbi nekaj pustila. In to se mi zdi pomembno. In to želim vsem kolegom, zaposlenim na občinah.

 

Pogovarjala se je Petra Očkerl, IPoP – Inštitut za politike prostora

Intervju je nastal v sklopu rubrike Lokalni heroji, ki jo pripravlja IPoP kot Nacionalna URBACT točka. Več: https://urbact.eu/urbact-slovenija

Fotografije: osebni arhiv

The post Jana Tolja: »Na občini smo zato, da ljudem pomagamo« appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Jana Tolja: »Na občini smo zato, da ljudem pomagamo« se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI