Zelena svetovalnica pomagaj

0
24

Prosim pomagajte nam, pred našim blokom nekdo seka drevesa, mi pa o tem nič ne vemo in res bi radi, da jih ne posekajo. Taka in podobna sporočila zaskrbljeni prebivalci v zadnjih letih vse pogosteje posredujejo občinam, medijem in nevladnim organizacijam. Skoraj ne mine teden, da ne bi kdo nekje iskal nasveta glede urejanja prostora in varstva okolja. Prebivalci Slovenije so, podobno kot civilna družba drugod v razvitih državah sveta, vse bolj zainteresirani za razmere v svojem bivalnem okolju, želijo vedeti, kaj se okrog njih dogaja in razumeti, kako lahko sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju prostora in varstva okolja. To ne preseneča, saj je kakovost našega bivanja, enako, ali celo bolj, kot od našega doma, odvisna od stanja našega okolja, javnega prostora in infrastrukture.

V preteklih dveh letih se je Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in s podporo Ministrstva za okolje in prostor odzval na živahno zanimanje javnosti za varstvo okolja in urejanje prostora in vzpostavil Zeleno svetovalnico. Namen Zelene svetovalnice je omogočiti aktivnim posameznicam in posameznikom, predvsem pa civilnim iniciativam in nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo s problemi varstva okolja, ohranjanja narave in urejanja prostora, možnost neodvisnega pravnega svetovanja. Zelena svetovalnica deluje pod okriljem mreže neodvisnih pravnic in pravnikov Zagovorniki okolja.

Uporabnikom so na spletni strani Zagovornikov okolja v Zeleni svetovalnici na voljo odgovori na pogosta vprašanja, prav tako pa tudi nazorna predstavitev postopkov v procesih urejanja prostora in varstva okolja. Postopke je dobro poznati iz dveh razlogov, povejo nam kdaj in kje so priložnosti za to, da se prebivalci lahko vključimo v urejanje prostora in varstva okolja ter tudi kako se lahko vključimo v procese priprave rešitev in odločanja o rešitvah. Struktura urejanja prostora in varstva okolja je zapletena in vključuje veliko akterjev, od različnih resorjev do lokalnih skupnosti, lastnikov zemljišč, investitorjev, prebivalcev in nevladnih organizacij. Sprejemanje odločitev je določeno s predpisi in poteka postopoma, od strateške, usmerjevalne, mednarodne in nacionalne ravni preko občinske navzdol, na operativno raven posameznega območja, posega in objekta. Velikokrat se zgodi, da se prebivalci zavedo dogajanja v svojem okolju, ko je že prepozno in so odločitve že sprejete.

Zelena svetovalnica zagotavlja uporabnikom brezplačen prvi pravni nasvet, v nadaljnjo obravnavo pa sprejema primere na osnovi presoje o širšem družbenem interesu njihovega reševanja. Reševanje primera je v širšem družbenem interesu: 1. kadar posledice primera presegajo interese posameznika, ali ožje skupine ljudi, 2. kadar gre za ogrožene naravne vrednote in 3. če je primer po svojem družbenem pomenu precedenčne narave in zmore prispevati k premikanju meja varstva okolja k bolj osveščeni pravni ter politični praksi na tem področju.

Inštitut za politike prostora – IPoP pri delu Zagovornikov okolja sodeluje kot nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu urejanja prostora in varstva okolja ter aktiven zagovornik sodelovanja javnosti v procesih urejanja prostora in varstva okolja. Med vidnejšimi rezultati tega sodelovanja je Berilo za trajnostni razvoj, med pomembnejšimi vsebinami pa velja omeniti prizadevanje nevladnih organizacij za spremembe zakona o varstvu okolja v delu, ki se nanaša na pogoje urejanja javnih zelenih površin in še posebej ravnanja z drevesi v urbanem okolju. Vprašanja urejanja javnih zelenih površin, podobno kot tudi vprašanja urejanja javnega prostora, sodijo po presoji Zagovornikov okolja med primere, ki tudi zaradi številnih opozoril prebivalcev in civilno družbenih skupin kličejo po spremembah slovenske pravne in politične prakse urejanja urbanih zelenih površin. Zaenkrat je slovenski sistem urejanja javnih zelenih površin pomanjkljiv in v praksi sta zato kakovost in strokovnost urejanja od občine do občine, celo od naselja do naselja zelo različna, v celoti sta odvisna od lokalnih političnih akterjev.

Najbolj očitno se kažejo pomanjkljivosti sistema urejanja javnih in drugih urbanih zelenih površin pri ravnanju z drevjem. Problem sta 1. strokovnost dela z drevjem ter 2. omejitev ukrepov urejanja v javnem interesu izključno na drevesa v lasti lokalne skupnosti. Število primerov v katerih prebivalci iz različnih slovenskih krajev opozarjajo na po njihovi presoji nedopustno ravnanje z drevesi v lokalnem okolju, od obrezovanja, do sekanja in načina sajenja, že nekaj let vztrajno raste. V medijih je pred leti odmevala zgodba o platanah, ki jih je v Hrvatinih dal posekati nekdo, ki ga je motilo odstranjevanje suhih listov. Na družabnem omrežju Facebook primere slabe domače in dobre tuje prakse, redno izmenjuje 500 članov skupine Za drevesa gre!. Ravnanje z drevjem vznemirja prebivalce in po presoji stroke povzroča nepovratno škodo v okolju. V Sloveniji za delo z drevesi v urbanem okolju ni potrebna v tujini široko uveljavljena strokovna arboristična kvalifikacija, zelo slabo so uveljavljeni tehnični standardi saditve in varovanja dreves, tudi drevesničarski standardi niso bili formalno prevzeti in uveljavljeni, država za izvajanje obvezne lokalne javne gospodarske službe občinam ni predpisala nobenih pogojev, smernic in standardov. Vse opisano skupaj s pomanjkanjem politične volje občin za zaščito dreves v zasebni lasti vpliva na to, da se dolgoročno gledano zmanjšujeta kakovost in vrednost bivalnega okolja, da se nekritično sekajo odrasla drevesa, da drevesa obrezujejo in trajno poškodujejo nesposobni vzdrževalci, da se nestrokovno sadi novo drevje in da se sadi nekakovostne sadike ter da se povečujejo razlike v kakovosti bivalnega okolja med naselji in deli naselij.

Med pogostimi vprašanji v Zeleni svetovalnici so vprašanja o tem, kako lahko prebivalci preprečijo  nestrokovno obrezovanje dreves, kdo je pristojen za ravnanje z drevesi v naselju in kaj lahko prebivalci storijo za zaščito odraslega drevja v naselju. Število prošenj prebivalcev in lokalnih civilnih iniciativ za nasvete v zvezi z varstvom dreves v urbanem okolju kaže na visoko stopnjo zavedanja o koristih dreves in tudi na visoko stopnjo navezanosti prebivalcev na drevesa. Oboje daje slutiti, da bi lahko občinska politika, ki bi želela dvigniti standarde strokovnega ravnanja z drevjem in učinkovito zaščititi tudi drevesa v zasebni lasti, dobila široko javno podporo. Oboje tudi spodbuja Zagovornike okolja in druge nevladne organizacije, da vztrajajo pri zahtevah za izboljšave v sistema urejanja javnih in drugih zelenih površin in ravnanja z drevesi na državni ravni.

Znanstveno izpričan pomen zelenih površin za človekovo zdravje in dobro počutje ter za blaženje in prilagajanje naselij na podnebne spremembe sta na prelomu tisočletja vplivala na pojav in hitro uveljavitev koncepta zelene infrastrukture. Javne in druge zelene in zelenim površinam podobne površine si s tem v urbanem okolju utrdile status za življenje pomembne javne urbane infrastrukture. Nobenega dvoma danes več ni, da morajo biti urejene javne zelene površine zagotovljene vsem prebivalcem slovenskih naselij in da mora zato kakovost prostorskega načrtovanja, projektiranja, gradnje in vzdrževanja zelenih površin opredeliti, usmerjati, nadzirati in spremljati država. V primeru ravnanja z drevesi to pomeni, da mora država zahtevati, da z drevjem v urbanem okolju lahko delajo zgolj ustrezno strokovne usposobljene osebe in zagotoviti možnost pridobitve poklicne kvalifikacije. V primeru ravnanja z drevjem v zasebni lasti in urejanja zelenih površin v zasebni lasti pa mora z ustreznimi smernicami in priporočili poskrbeti za to, da se politika urejanja zelene infrastrukture (oziroma urbanih in urbanim podobnih zelenih površin) smiselno razširi tudi na drevesa in površine v zasebni lasti. Treba je upoštevati, da koristi zelenih površin in dreves za skupnost, kot sta blaženje temperaturnih in vremenskih ekstremov, segajo daleč čez parcelne meje in da je pomen dreves in zelenih površin v zasebni lasti za urbano okolje in skupnost preprosto prevelik, da bi lahko njihove funkcije enakovredno nadomestile druge javne ureditve in drevesa.

Zagovorniki okolja in nevladne organizacije v Mreži za prostor so v duhu prizadevanj za premikanje meja pravne in politične prakse urejanja javnih in drugih zelenih površin februarja 2017 na Posvetu o izvajanju obvezne občinske gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih površin opozorili odgovorne na Ministrstvu za okolje in prostor na pomanjkljivosti sistema urejanja javnih zelenih površin. Med drugim na posledice tega, da občine že od prvega zakona o varstvu okolja leta 1993 čakajo, kdaj jim bo država določila vrste dejavnosti ter metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za opravljanje obvezne gospodarske javne službe »urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin (ZVO, 1993, 26. člen)« oziroma »urejanje in čiščenje javnih površin (ZVO-1, 2004, 149. člen).

Zagovorniki okolja so se poleti 2017 odzvali na predlagane spremembe ZVO (osnutek ZVO-2) in državo opozorili na problematičnost tega, da država predlaga, da se odgovornosti za pripravo standardov in normativov za izvajanje obvezne gospodarske javne službe prenese na občine ter tudi na problem poimenovanja te javne službe. Za Zagovornike okolja je pomembno, da ime javne službe odraža tudi naravo teh površin, ki zahteva tudi čisto specifične strokovne ukrepe in kvalifikacije  izvajalcev. Predstavniki Zagovornikov okolja v Svetu ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami so na aktualne probleme urejanja zelenih in drugih javnih površin jeseni 2019 opozorili tudi aktualnega ministra za okolje in prostor Simona Zajca.

 

The post Zelena svetovalnica pomagaj appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Zelena svetovalnica pomagaj se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI