Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo?

0
33

Objavljamo rezultate raziskave, s katero smo želeli ugotoviti, zakaj se ljudje odločijo za določen način potovanja po vsakdanjih opravkih. Zanimale so nas predvsem poti na kratkih razdaljah, do pet kilometrov, kjer je možnost za izbiro aktivnega načina potovanja največja. Prvi v seriji člankov na temo raziskave zajema splošen pregled motivov za izbiro načina potovanja in pogoje, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi se posameznik odločil za spremembo načina potovanja. Več podrobnejših ugotovitev raziskave bomo predstavili v naslednjih člankih.

Celotno raziskavo preberite tukaj.

Kampanje za spodbujanje aktivne mobilnosti

V okviru projekta LIFE CARE4CLIMATE želimo Slovence spodbuditi k temu, da več vsakdanjih poti opravijo peš ali s kolesom.

Raziskave kažejo, da še vedno veliko vsakdanjih poti v šolo, službo in po opravkih, opravimo z avtomobilom, tudi kadar gre za razdalje do pet kilometrov, ki bi jih lahko prehodili ali prekolesarili. Celo poti do enega kilometra skoraj petina ljudi opravi z avtomobilom. Raba osebnih avtomobilov predstavlja velik delež izpustov toplogrednih plinov iz prometa in ti izpusti še vedno naraščajo. Če bi več ljudi kratke vsakdanje poti namesto z avtomobilom opravilo peš ali s kolesom, bi s tem pomembno vplivali na zmanjšanje izpustov pa tudi na svoje zdravje in trajnostni razvoj.

Na IPoP zato razvijamo kampanje za spodbujanje aktivne mobilnosti. Aktivna mobilnost, ki zajema hojo in kolesarjenje oziroma rolkanje ter vožnjo s skirojem, je namreč idealna rešitev za premagovanje razdalj do pet kilometrov. Da bi lahko bolj smiselno oblikovali aktivnosti, nas je zanimalo, zakaj prebivalci razvijejo določene potovalne navade. Zakaj se v službo ali šolo odpravijo z avtom, čeprav bi razdaljo z lahkoto prehodili ali prekolesarili, in to v zelo kratkem času? In pod kakšnimi pogoji so svoje navade pripravljeni spremeniti?

Nekaj odgovorov na zgornja vprašanja smo dobili s spletno anketno raziskavo, ki jo je letos spomladi opravila Ninamedia. Anketa o potovalnih navadah je bila opravljena na reprezentativnem vzorcu. V njej je sodelovalo 2859 respondentov iz splošne populacije, starejših od petnajst let. Anketiranje je bilo opravljeno v pomladnih mesecih leta 2020. Ker je epidemija nedvomno vplivala na potovalne in tudi druge navade, smo anketirance prosili, naj odgovarjajo, kot da bi bile razmere normalne.

Z avtom je najenostavneje in najudobneje

Raziskava potovalnih navad je pokazala, da vprašani pri izbiri načina potovanja razmišljajo zelo praktično, ne ideološko. Za uporabo avtomobila, tudi za premagovanje krajših razdalj, se v večini ne odločajo, ker bi se jim zdelo, da avtomobil izraža njihov življenjski stil ali jim daje ugled in status. Kljub vsemu pa 56,1 % tistih, ki avtomobil najpogosteje izberejo za vsakdanje poti, pravijo, da tako storijo, ker uživajo v vožnji.

Največji delež vprašanih, ki za vsakdanje poti najpogosteje uporabljajo avtomobil, ga uporablja, kadar je slabo vreme (90,5 %) oziroma zato, ker je to najhitrejši način prevoza (90,1 %).

Velik delež pa tudi zato, ker to izbiro ocenjujejo kot najbolj enostaven način (81,9 %) in najbolj udoben način (80,6 %). Oziroma se odločijo za avtomobil, kadar imajo prtljago (87,3 %) ali ker spotoma uredijo še druge opravke (83 %). Večini se zdi za hojo ali vožnjo s kolesom predaleč (83,6 %) oziroma preveč zamudno (74,7%).

Slika 1: Razlogi, da anketiranci za vsakdanje prevoze najpogosteje uporabljajo osebni avtomobil (n = 1680)
Za hojo in kolesarjenje ni pogojev

Preverjali smo tudi, zakaj ne uporabljajo katerega od aktivnih načinov mobilnosti. Med najpogostejšimi razlogi, ki jih anketiranci navajajo kot ovire za hojo in pešačenje so umanjkanje primerne infrastrukture oziroma kolesarskih stez (31,1 %), nevarnost prometa na poti (25,2 %), več različnih obveznosti (23,5 %) in nepredvidljivost vremenskih razmer (20,2 %).

Skoraj tretjina vprašanih je odgovorila, da se za druge načine ne odločijo, ker imajo avtomobil (30,6 %), kar potrjuje vlogo avtomobila kor primarnega načina potovanja. Gre za skupino prebivalstva, ki ima v lasti avtomobil, in praktično vse poti opravi z njim, brez da bi sploh razmišljali o drugih možnostih.

Slika 2: Razlogi, da anketiranci ne uporabljajo pogosteje aktivnih načinov prevoza (n=2.859)
Najbolj moteč je dež

Ker se vreme pojavlja kot pogost razlog, da se ljudje na pot odpravijo z avtomobilom namesto s katerim od aktivnih načinov potovanja, je anketa preverila tudi, katere vremenske razmere so najbolj moteče.

Najbolj na odločitev vplivajo padavine. Kar 72,7 % vprašanih je odgovorilo, da padavine močno ali zelo močno vplivajo na to, da se ne odločijo za aktivni način mobilnosti. Nizke temperature močno ali zelo močno vplivajo na to določitev pri 53 % vprašanih, visoke temperature pa močno ali zelo močno vplivajo pri 19,2 % vprašanih.

Močnega segrevanja mest, ki je posledica globalnega segrevanja, ljudje še niso tako ozavestili in ga ne dojemajo kot tako motečega kot dež.

Za več prekolesarjenih vsakdanjih poti potrebna boljša infrastruktura

V raziskavi smo preverjali tudi, pod kakšnimi pogoji bi bili vprašani pripravljeni zamenjati avtomobil in se odpraviti na pot peš, s kolesom ali drugim podobnim prevoznim sredstvom.

Avtomobil bi za kolo ali drugo podobno prevozno sredstvo v primeru boljše infrastrukture (kolesarskih stez) zamenjalo 52,1 % vprašanih, v primeru bolj varnih kolesarskih povezav 52 % vprašanih, in če bi imeli na cilju možnost varnega hranjenja kolesa ali drugega podobnega prevoznega sredstva, 45,6 % vprašanih.

Nekoliko manj potenciala za spremembe imajo spodbude s strani države in delodajalca, dodatna infrastruktura na cilju (garderoba in tuš v službi) ter ugodnejše cene koles in podobnih prevoznih sredstev. Dobra tretjina vprašanih bi bila pripravljena zamenjati avto za kolo, če bi to imelo dokazano koristen učinek na zdravje. Od vseh ponujenih odgovorov imajo najmanj potenciala za spremembe finančne sankcije, to je podražitev vožnje z avtomobilom, kot sta obdavčitev in dražje parkiranje.

Slika 3: Načelna pripravljenost za zamenjavo avtomobila z aktivnimi prevoznimi sredstvi za vsakdanje poti (n=2859)
Peš bi se odpravili, če bi bila prevelika gneča

Najmočnejši motiv za zamenjavo avtomobila za hojo je prometna gneča, v tem primeru bi se na pot peš odpravilo 58,1 % vprašanih. Kar potrjuje naše predhodne domneve, da je prevoz z avtomobilom še vedno dovolj udoben, gneče niso tako velike, da bi ljudi odvrnile od uporabe avtomobila.

Močan motiv je tudi zdravje, saj bi se v primeru zdravstvenih težav oziroma, če bi se morali več gibati, peš na pot odpravilo 57,3 % vprašanih. In 46,7 % vprašanih, če bi to imeli dokazano koristen učinek na njihovo zdravje.

Več kot polovica (50,3 %) vprašanih bi se na pot peš namesto z avtom odpravila, če bili zagotovljeni varni in udobni pogoji za pešačenje, kot so široki pločniki, dvignjeni prehodi in drevesa.

Tako kot pri zamenjavi za kolo je tudi pri zamenjavi avtomobila za hojo najšibkejši motiv za zamenjavo podražitev vožnje z avtomobilom, saj bi se v tem primeru za zamenjavo odločilo 37,6 % vprašanih.

Slika 4: Načelna pripravljenost zamenjave uporabe avtomobila za vsakdanje poti s hojo (n=2.859)
Ugotovitve

Rezultati anketne raziskave kažejo, da je uporaba avtomobila za večino vsakdanjih poti še vedno dovolj privlačna, saj jo respondenti vidijo kot enostavnejšo, udobnejšo in hitrejšo v primerjavi z aktivno mobilnostjo.

Respondenti pravijo, da za hojo, kolesarjenje ali katero od drugih oblik aktivne mobilnosti ni ustreznih ali vsaj dovolj privlačnih infrastrukturnih pogojev. To je glede na vlaganja v kolesarsko infrastrukturo v večini slovenskih občin v zadnjih letih nekoliko presenetljivo. Tudi v prihodnje je predvidena gradnja več sto kilometrov novih kolesarskih in peš povezav. Vpliv teh vlaganj na potovalne navade verjetno lahko pričakujemo v naslednjih letih, pri čemer ne gre zanemariti mehkih ukrepov. Respondente je morda treba bolje seznaniti z izboljšanimi možnostmi za kolesarjenje, saj jih morda niti ne poznajo.

Ovire za aktivno mobilnost vidijo respondenti tudi v opremljenosti njihovih vsakdanjih ciljev. Delovna mesta in izobraževalne institucije bi morala biti bolje opremljena tako z garderobami kot tudi z ustreznimi prostori za hranjenje koles in podobnih prevoznih sredstev. Pri tem gre torej za upoštevaje potreb aktivne mobilnosti pri prostorskem načrtovanju in gradbenih posegih, in normalizacijo prihodov s kolesi in peš.

Do določene mere bi lahko k spremembam potovalnih navad prispevali tudi finančni ukrepi, tako spodbude kot sankcije, saj je njihov potencial za spremembe potrdila približno tretjina vprašanih, tako pri hoji kot kolesarjenju.

Upoštevajoč pogoje, ki jih za spremembo potovalnih navad navajajo respondenti, bomo morali pri oblikovanju kampanj veliko pozornosti nameniti praktičnim vidikom. Torej, kako organizirati vsakdanje poti, da jih je mogoče večinoma opraviti peš ali s kolesom, kako se opremiti za različne vremenske razmere in kako organizirati prenos oziroma prenov prtljage.

Kot močan motiv se kaže tudi zdravje, pri čemer je verjetno treba vložiti še nekaj truda v ozaveščanje o vplivu vsakdanjega gibanja, ki ga večina ljudi najlažje opravi ravno s spreminjanjem potovalnih navad.

Pri oblikovanju naših nadaljnjih aktivnosti se bomo tako osredotočili na:

  • ozaveščanje o spreminjajočih se infrastrukturnih pogojih,
  • povezavo aktivne mobilnosti in zdravja,
  • ozaveščanje o aktivnih prihodih v službo in šolo kot normalni obliki prihodov,
  • normalizacije aktivnih prihodov,
  • ozaveščanje o praktičnih rešitvah za udobnejšo aktivno mobilnost.

Raziskava Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo je aktivnost projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007) je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstev Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.

Vir naslovne fotografije: Shutterstock

The post Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo? appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo? se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI