Urejanje javnih zelenih površin

0
20

Urejanje zelenih površin je dejavnost, ki zagotavlja, da parki in zelenice, drevoredi in posamezna drevesa, igrišča in sprehajališča v naših mestih in naseljih ustvarjajo prijetno, zdravo in privlačno bivalno okolje. Beseda urejanje se je v naši praksi uveljavila za dejavnosti povezane z vzdrževanjem. V Sloveniji so za urejanje javnih zelenih površin zadolžene občine in urejanje zelenih površin je opredeljeno kot del obvezne lokalne gospodarske javne službe varstva okolja: »urejanje in čiščenje javnih površin« (ZVO, 2004).

Letos pozimi je bil na Gospodarski zbornici v Ljubljani prvi posvet o izvajanju te gospodarske javne službe (GJS); organizirala sta ga Ministrstvo za okolje in prostor in Zbornica komunalnega gospodarstva v sodelovanju s Skupnostjo občin Slovenije in Inštitutom za politike prostora. Posvet se je osredotočil na urejanje javnih zelenih površin in je bil namenjen razpravi o zakonodajnem okviru in o zagonu sodelovanja med zainteresiranimi akterji.

Razlog za organizacijo posveta so bili različni problemi, ki jih pri izvajanju te GJS zaznavajo občine, stroka, javnost in tudi pristojno ministrstvo. Svoje je k organizaciji prispevalo tudi rastoče zanimanje družbe za urbane zelene površine in za koristi zelene infrastrukture. Ob tem je treba pojasniti, da za izvajanje te GJS ne obstajajo enotna državna strokovna izhodišča kot so državni predpisi, pravilniki, priporočila ali standardne opredelitve del in nalog. Je pa priprava takih državnih predpisov v zakonu predvidena (ZVO, 1993; ZVO-1, 2004).

Posvet

Na posvetu se je zbralo več kot osemdeset predstavnikov občin in izvajalcev javne službe, pridružili pa so se jim tudi predstavniki Računskega sodišča in Ministrstva za okolje in prostor. Odziv občin in izvajalcev je bil pričakovano dober. Občine vsaka zase že 25 let iščejo najustreznejše organizacijske rešitve in se hkrati spopadajo s pomanjkanjem sredstev in z vedno novimi pričakovanji prebivalcev glede urejenosti javnih zelenih površin. Pri tem se kot kažejo praksa in raziskave znajdejo različno dobro in znano je, da se za pomoč obračajo tudi na državo.

Zbrane je nagovoril direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Sebastjan Zupanc, izhodišča za razpravo pa so podali: Dušan Pichler iz ministrstva za okolje in prostor, mag. Iztok Rozman iz Zbornice komunalnega gospodarstva in dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora. Uvodoma so bili predstavljeni: zakonski okvir (Pichler, MOP), možnosti za organizirano sodelovanje izvajalcev GJS (Rozman, ZKG) in analiza slovenskega sistema urejanja javnih zelenih površin (Simoneti, IPoP) nato pa so se udeleženci razdelili v skupine in razpravljali o svojih izkušnjah in o ustreznosti aktualnega sistema.

Pogovor v posameznih skupinah je pokazal na izjemno pestrost izkušenj in na veliko zanimanje odgovornih v občinah in na strani izvajalcev za pogovor  o pogojih dela in tudi na to, da se v urejanje na lokalni ravni vključuje tudi veliko prebivalcev. Posamezne občine v urejanje vključujejo strokovne komisije, ki vključujejo tudi predstavnike prebivalcev, spet druge se soočajo s številnimi pobudami prebivalcev za ukrepanje, pri čemer imajo težave pri odločanju glede strokovne sprejemljivosti različnih pobud. Udeleženci so opozorili na probleme z urejanjem obvodnega prostora in pomanjkljivo izvajanje vzdrževalnih del s strani države pri urejanju vodotokov. Organizacija dela je v posameznih občinah različno optimizirana, več občin pozorno skrbi za dobro povezavo med načrtovanjem in vzdrževanjem.

Posvet se je zaključil s panelno predstavitvijo ugotovitev in sklepno razpravo, ki je dala razumeti, da si predstavniki občin in izvajalcev javnih služb sicer ne želijo novih, bolj strogih državnih predpisov. Hkrati pa bi bili vseeno zelo zadovoljni, če bi bil zakonodajni okvir bolj trden kot je in bi bolj nedvoumno določal vsebino in naloge te javne službe, oz. bi zagotovil enotne minimalne standarde in smernice za delo. Dobrodošlo bi bilo tudi terminološko poenotenje na področju. Omeniti velja, da so udeleženci hkrati poročali o nerešenih vprašanjih določanja javnih površin v naseljih in o potrebah, da bi lahko posegali na zasebne površine za zagotavljanje javnih koristi urejanja. Zelo močno so tudi strinjali, da bi bilo za organizacijo in izvajanje dejavnosti zelo dobro, če bi dobili več priložnosti za izmenjavo izkušenj; da bi to prispevalo k hitrejšemu razvoju dobrih praks ter tudi drugih oblik posredne strokovne podpore za njihovo delo. Podan je bil predlog za povezovanje občin, posebej mestnih in primestnih, pri zagotavljanju GJS. Sodelovanje je bilo izpostavljeno kot zelo pomembno, ker je število izvajalcev sedaj res zelo veliko in je njihova strokovna usposobljenost zelo neizenačena. Organizatorji in podporniki posveta so jim prisluhnili in dali vedeti, da položaj razumejo in da nameravajo ustrezno ukrepati.

Sistem urejanja

Sistem vzdrževanja javnih zelenih površin se je v Sloveniji po letu 1992 spremenil na osnovi nove Ustave RS, Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o varstvu okolja. Na reorganizacijo dejavnosti sta vplivala tudi delitev občin in razvoj komunalnih dejavnosti. Razvoj dejavnosti je šel v smer izključevanja dela iz javne uprave in večanja števila izvajalskih podjetij, pri čemer so se zaradi pomanjkanja eksplicitnih zahtev glede poklicnih standardov ustvarile velike razlike med izvajalci in tudi med strokovnimi službami na občinah. Kakšni so pogoji izvajanja GJS in kako deluje izvajanje ni dobro znano, posamezne raziskave pa kažejo, da je sistem pomanjkljiv in da so pogoji za izvajanje GJS preslabo opredeljeni glede na velik pomen zelenih površin.

Ker je urejanje javnih zelenih površin specifična komunalna dejavnost, se pomanjkljivosti vzdrževanja pokažejo šele na dolgi rok. Tudi stroškov te dejavnosti se posamezni uporabniki ne zavedamo tako kot na primer stroškov zagotavljanja oskrbe s pitno vodo. Iz navedenih razlogov je proces reorganizacije dejavnosti potekal brez večje javne pozornosti. V javnosti ob tem zadnje čase daleč najbolj odmeva ravnanje z mestnim drevjem pri katerem je tudi najbolj očitna strokovna šibkost dejavnosti. Vse bolj aktualna so tudi izpraševanja o lastništvu zelenih površin v stanovanjski soseskah in o javni rabi zasebnih zelenih površin.

Spremembe v sistemu urejanja zelenih površin po svoje odraža tudi formalni okvir. Leta 1993 je Zakon o varstvu okolja (ZVO, 1993) predpisal občinam obveznost organiziranja dveh služb: »javna  snaga in čiščenje javnih površin« ter »urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin«. ZVO je določil, da te javne službe “samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja občina, razen če jih zagotavlja širša lokalna skupnost oziroma se zagotavljajo skupno za več občin” ter, da način zagotavljanja javne službe določi Vlada z aktom, ki ga izvrši ministrstvo pristojno za okolje in tudi, da v primeru, da obvezna lokalna javna služba ni zagotovljena skladno z zakonom, to zagotovi republika na območju lokalne skupnosti na račun občine. Leta 1993 je zakon tudi napovedoval, da bo minister pristojen za okolje predpisal standarde in normative za opravljanje lokalnih gospodarskih javnih služb (ZVO, 1993, 26. člen).

Leta 2004 ministrstvo še ni pripravilo napovedanih podzakonskih predpisov, država pa je s spremembami zakona združila dve lokalni službi v eno: »urejanje in čiščenje javnih površin« (ZVO-1, 2004). Ta zakon določa, da bo vlada predpisala »metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde, in tehnične, vzdrževalne organizacijske in druge ukrepe in normative«. Vlada tega vse do danes ni storila, na problem odsotnosti teh predpisov je leta 2007 opozorilo Računsko sodišče v revizijskem poročilu o urejanju javnih zelenih površin v petih slovenskih občinah (Računsko sodišče, 2007), jeseni leta 2017 je vlada dala v javno obravnavo osnutek novega zakona o varstvu okolja.

Po posvetu

Zbornica komunalnega gospodarstva (ZKG) je že pred poletjem, tudi na osnovi dobrega odziva na zimsko posvetovanje, ustanovila stalno delovno telo –  Komisijo za urejanje in čiščenje javnih površin. Po jesenski letni konferenci komunalnega gospodarstva pa je ZKG predstavlja vizijo in ključne strateške usmeritve razvoja komunalnega gospodarstva v Modri knjigi komunalnega gospodarstva, kjer je napovedala tudi nadaljnja prizadevanja za ustrezno ureditev GJS urejanje javnih površin, med drugim tudi s ponovno ločitvijo GJS na dve službi: za urejanje cest in drugih utrjenih javnih površin in za urejanje javnih zelenih površin.

Poleti je bil v javni razpravi že omenjeni osnutek novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-2). Osnutek opredeli »vzdrževanje in čiščenje javnih površin« kot obvezno lokalno gospodarsko javno službo (253. člen, 7 alineja) ter v nadaljevanju določa, da občina predpiše za to javno službo vsebino in naloge, standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za njeno opravljanje ter način financiranja. Osnutek ZVO-2 je s tem predlagal, da se formalizira sedanje pogoje izvajanja GJS in odvezal državo od obveznosti, ki jih v preteklosti ni izpolnila. Predlagano preimenovanje GJS pa predvsem še vedno zabrisuje pomen tega, da javna služba urejanja javnih površin v sebi združuje dve področji: urejanje zelenih in drugih javni odprtih površin, za izvajanje katerih so potrebne zelo različne strokovne kompetence in oprema. Novo predlagana zakonska rešitev kaže, da se zakonodajalec sicer zaveda pomena standardov in normativov na področju izvajanja GJS, a prepušča odgovornost za njihovo opredelitev občinam. Z vidika celovitega urejanja javnih zelenih površin osnutek ZVO-2 tako ne prinaša izboljšanja pogojev za izenačeno kakovost urejanja javnih zelenih površin v slovenskih občinah in ne odpravlja zaznanih pomanjkljivosti sistema urejanja javnih zelenih površin, na katere lahko vpliva.

Zbornica komunalnega gospodarstva se je na osnutek ZVO-2 v fazi javne razprave odzvala in predlagala, da naj zakonodajalec obravnavano javno službo poimenuje »vzdrževanje in čiščenje utrjenih in zelenih javnih površin«. Svoj predlog je utemeljila prav s tem, da je treba z imenom GJS pokazati, da se v njenem okviru izvaja dela na dveh pomembnih področjih pri katerih se izvajalske organizacije srečujejo z različnimi vsebinami in nalogami. Hkrati je ZKG opozorila zakonodajalca, da je nujno treba zagotoviti tudi sodelovanje izvajalcev te javne službe v predhodne faze urejanja, to je v načrtovanje in v izvedbo zelenih in drugih odprtih javnih površin, ker te faze bistveno vplivajo na zahtevnost in stroške izvajanja GJS. Zato je ZKG dala tudi pobudo, da se to upošteva pri pripravi predlogov sprememb predpisov s področja urejanja prostora in graditve. ZKG je tudi že napovedala aktivnosti za oblikovanje enotnih strokovnih smernic in standardov, ki bodo kot neobvezen okvir vodili izvajanje dejavnosti in njen razvoj.

 

 

Vsebina na strani Urejanje javnih zelenih površin se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI