Sistem urejanja javnih zelenih površin

0
25

Maja Simoneti

Skoraj vsak teden lahko v časopisih beremo o tem, kako so prebivalci v katerem od slovenskih naselij vznemirjeni zaradi ravnanja z drevjem v njihovem okolju. Ravnanje z javnim drevjem je del urejanja javnih zelenih površin za katerega so odgovorne občine. Kaj se dogaja, da urejanje javnih zelenih površin povzroča toliko vznemirjenja, se sprašujejo prebivalci od Hrvatinov do Maribora in  zadnje dni tudi vsi, ki jih je presenetila napoved o poseku bukve ob Bohinjskem jezeru.

Zdi se, da smo se že kar malo navadili, da se prebivalci čustveno odzivajo na ravnanje z drevjem. Hkrati pa je vse bolj očitno, da delo z drevjem ni povsod in vedno zaupano strokovno ustrezno usposobljenim. Številne občine bi pri odločanju o delu z drevjem potrebovale strokovno bolj kompetentno podporo.Primer Bohinjske bukve odpira nove poglede in kaže nato, da so posamezna drevesa zapisana v kolektivno podobo države ter opozarja na oblikovalsko funkcijo dreves. Ravnanje z drevjem je tudi zato upravičeno predmet zanimanja široke civilne družbe. Zamenjati drevo, ki ustvarja enkraten krajinski prizor z nasadom sadnega drevja, je vprašanje oblikovanja kulturne krajine nacionalnega pomena, Bohinjsko jezero leži v Triglavskem narodnem parku. Podobno je vsak posek zdravih odraslih dreves v urbanem okolju, predmet zanimanja skrbnikov javnega zdravja in hkrati aktualno vprašanje lokalne urbane prenove, ki ga mora lokalna skupnost predelati s prebivalci. Vsi primeri pa nekako opozarjajo, da je sistem urejanja javnih zelenih površin očitno pomanjkljiv.

Sistem vzdrževanja javnih zelenih površin se je v Sloveniji spremenil po letu 1992; na osnovi nove Ustave RS, Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o varstvu okolja je bila sprožena reorganizacija občinskih komunalnih služb na katero sta dodatno vplivala tudi privatizacija in delitev občin. Razvoj je šel v smer izključevanja parkovnih služb iz javne uprave in povečanja števila izvajalskih podjetij. V zakonskem okviru niso bili podani tudi pogoji za poklicno usposobljenost in standardi za izvajanje dejavnosti. Kot posledica tega so nastale velike strokovne praznine na področju izvajanja dejavnosti; v praksi so se uveljavili zelo različni izvajalci, izvajanje del je bilo prepuščeno neusposobljenim posameznikom. Kakšni so zares pogoji urejanja javnih zelenih površin v slovenskih občinah nihče natančno ne ve; kdo, kako in katere površine vzdržuje pa zbuja vedno več zanimanja. To se posebej dobro vidi pri problemih razmejevanja pristojnosti na območjih stanovanjskih sosesk in pri ravnanju z drevjem. Prav primeri ravnanja z drevjem kažejo, da sistem ne deluje dobro; najmanj kar lahko ugotovimo je, da so razlike v praksi urejanja velike.  Tudi posamezne raziskave kažejo, da je sistem pomanjkljiv in da so pogoji za izvajanje GJS preslabo opredeljeni glede na velik pomen zelenih površin (Černe, 2009, Simoneti, 2016) .

Skrb za delovanje sistema je upravičena, urejene zelene površine so zelo pomembne za dobro počutje in zdravje prebivalcev in okolja, prispevajo pa tudi k privlačnosti okolja za razvojne investicije in k vrednosti nepremičnin. Javne zelene površine so kolektivna komunalna infrastruktura zato je urejanje javnih zelenih površin komunalna dejavnost katere se uporabniki slabo zavedamo, slabosti sistema pa se tudi zaradi narave teh površin pokažejo šele na dolgi rok. Tudi financiranje dejavnosti je specifično; stroškov ni možno pripisati posameznemu uporabniku in programi dela so zato pomemben faktor pri utemeljevanju potreb po proračunskih sredstvih. Tudi posamezni uporabniki se stroškov ne zavedamo tako kot na primer stroškov zagotavljanja oskrbe s pitno vodo. Proces reorganizacije dejavnosti je po letu 1992 tudi zaradi vseh teh okoliščin potekal brez večje javne pozornosti. Zanimanje zadnja leta zbuja ravnanje z mestnim drevjem pri katerem je tudi najbolj očitna strokovna šibkost dejavnosti. Vse bolj aktualna pa so tudi izpraševanja o lastništvu zelenih površin v stanovanjski soseskah in o javni rabi zasebnih zelenih površin.

Spremembe v sistemu urejanja zelenih površin po svoje odraža pravni okvir. Leta 1993 je Zakon o varstvu okolja (ZVO, 1993) predpisal občinam obveznost organiziranja dveh služb: »javna  snaga in čiščenje javnih površin« ter »urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin«. ZVO je določil, da te javne službe “samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja občina, razen če jih zagotavlja širša lokalna skupnost oziroma se zagotavljajo skupno za več občin” ter, da način zagotavljanja javne službe določi Vlada z aktom, ki ga izvrši ministrstvo pristojno za okolje in tudi, da v primeru, da obvezna lokalna javna služba ni zagotovljena skladno z zakonom, to zagotovi republika na območju lokalne skupnosti na račun občine. Leta 1993 je zakon tudi napovedoval, da bo minister pristojen za okolje predpisal standarde in normative za opravljanje lokalnih gospodarskih javnih služb (ZVO, 1993, 26. člen).

Leta 2004 ministrstvo še ni pripravilo napovedanih podzakonskih predpisov, država pa je s spremembami zakona združila dve lokalni službi v eno: »urejanje in čiščenje javnih površin« (ZVO-1, 2004). Tako zakon že trinajst let določa, da bo vlada predpisala »metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde, in tehnične, vzdrževalne organizacijske in druge ukrepe in normative«. Vlada predpisov vse do danes ni pripravila. Na problem odsotnosti teh predpisov je leta 2007 opozorilo Računsko sodišče v revizijskem poročilu o urejanju javnih zelenih površin v petih slovenskih občinah (Računsko sodišče, 2007), jeseni leta 2017 pa je vlada dala v javno obravnavo osnutek novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-2).

Na shemi so povzete ključne spremembe v zakonski dikciji, ki kažejo na redukcijo vsebine v poimenovanju javne službe in umik države iz zagotavljanja pogojev za izvajanje del in nalog.

Ministrstvo za okolje in prostor je v osnutku opredelilo »vzdrževanje in čiščenje javnih površin« kot obvezno lokalno gospodarsko javno službo (253. člen, 7 alineja) ter v nadaljevanju določilo, da občina predpiše za to javno službo vsebino in naloge, standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za njeno opravljanje ter način financiranja. S tem poimenovanjem je ministrstvo dodatno zožilo vsebino dela in preneslo odgovornost za pripravo standardov in normativov na občine. Tako je ministrstvo državo odvezalo odgovornosti za urejanje javnih zelenih površin in formaliziralo razmere pod katerimi se dejavnost izvaja.

Glede na razmere v praksi je predlog sprememb v ZVO-2 nekoliko presenetljiv, saj so tudi občine in izvajalci na letošnjem prvem tematskem posvetu, ki sta ga organizirala Ministrstvo za okolje in prostor in Zbornica komunalnega gospodarstva dali vedeti, da bi bolj jasna opredelitev vsebine GJS, bila koristna za izvajanje dela v praksi. Zbornica komunalnega gospodarstva je v fazi javne razprave o osnutku ZVO-2 zato predlagala, da se ime javne službe v zakonu vendar spremeni; oblikuje naj se tako, da bo vključevalo obe pomembni področji dela: urejanje zelenih in drugih odprtih javnih površin. Na ta način bi se ustvarila nedvoumna pravna osnova za uveljavljanje strokovnih kompetenc, ki jih na področju urejanja zelenih površin očitno primanjkuje, nastavljena pa bi bila tudi boljša izhodišče za strokovni razvoj dejavnosti.

Še vedno tako ostaja odprto vprašanje, kako preprečiti nestrokovno delo in zanemarjanje javnih zelenih površin, če se, kot predlaga ZVO-2, iz sistema država praktično v celoti umakne. Javne zelene površine so nosilke življenjsko pomembnih funkcij, zagotavljajo koristi, ki jih nobena druga vrsta površin v urbanem okolju ne more ustrezno nadomestiti. Hkrati skupaj z drugimi zelenimi površinami in površinami z lastnostmi zelenih površin prevzemajo tudi številne druge pomembne naloge v sodobnem urbanem okolju. Preskrba naselij z urejenimi javnimi zelenimi površinami je zato eden od ciljev trajnostne urbane politike; naloga države je, da posreduje pri tem, da so urejene zelene površine zagotovljene prebivalcem vseh naselij. Z vidika sistem in celovitega urejanja javnih zelenih površin osnutek ZVO-2 ne prinaša izboljšanja pogojev za izenačeno kakovost urejanja javnih zelenih površin v slovenskih občinah in ne odpravlja zaznanih pomanjkljivosti. Glede na dogajanje in organiziranje izvajalcev GJS v okviru Zbornice komunalnega gospodarstva pa je kljub temu možno pričakovati, da se bo zakonodajalec odzval na pripombe in z zakonskimi rešitvami podprl tok izboljšav v sistemu.

Vsebina na strani Sistem urejanja javnih zelenih površin se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI