Ravnanje z drevjem

0
42

Maja Simoneti

Ravnanje z drevjem vztrajno še kar vznemirja prebivalce naše države. V zadnjem času se je zelo nedvoumno pokazalo, da problemi vendarle ne izvirajo samo iz nemoči občin v odnosu do zasebne lastnine, zato je vredno vztrajati in iskati rešitve.

Problemi z upravljanjem javnih površin, v okvir katerih sodi tudi vzdrževanje zelenih površin in drevja, niso znani samo slovenskim občinam. Privatizacija javnih storitev je pomembno zarezala v prakso vzdrževanja v evropskih državah in to že bistveno pred tem, ko je leta 1992 slovenski sistem komunalnih služb zajel val strukturnih sprememb. Prav zaradi tega daljšega obdobja izkušnje z vzdrževanjem, ki je izločeno iz javne uprave, oddano na ključ in v katerem pristojnosti vzdrževalca presegajo možnost javne uprave, da presodi o javnih koristih posameznih ukrepov, na primer o tem katere vrste rastlin bodo posajene v javnem prostoru, so tuje izkušnje izjemno dragocene za izboljšanje organizacije dejavnosti v Sloveniji.

Georg Monbiot v Guraridanu pojasnjuje, kako konkretno dolgoročna koncesija za prenovo glavnih cest v Shefieldu vpliva na ravnanje z drevjem ob teh cestah. Prenova bo po ocenah zahtevala posek kakšnih 6000 dreves in praksa že zelo jasno kaže, da bodo posekali tudi številna, ki bi jih lahko z manj konvencionalnimi gradbenimi posegi ohranili. Prebivalci so ogorčeni, mestna uprava vije roke: koncesija ne omogoča alternativnih izbir izvedbe ampak prepupšča odločitve koncesionarju. Primer odlično ilustrira, kako pogubno je lahko koncesionarsko razmerje občine z zasebnim podjetjem.

Prav zaradi tesne prepletenosti interesov in vidikov urejanja javnih površin številna mesta po letih eksperimentiranja ugotavljajo – samostojno in povezano v različnih evropskih projektih in programih – kako zelo pomembno je, da lokalna javna uprava ohranja aktivno držo pri urejanju zelenih in drugih javnih površin in še več, razmere jim tudi dokazujejo, da je za kakovost bivanja, za javno zdravje, obvladovanje podnebnih sprememb in širšo družbeno blaginjo in gospodarskih razvoj naselij več kot koristno, če javna uprava razvija javne urejevalske pristojnosti na celotnem teritorij. Ni torej čudno, da Dunajski mestni upravi še na kraj pameti ni prišlo, da bi pod vplivom neoliberalnih idej skušala izboljšati upravljanje z javnimi zelenimi površinami tako, da bi ukinila svojo parkovno službo in zaprla njeno vrtnarijo.

Države so se res v večini primerov umaknile iz tega področja in so prepustile urejanje javnih zelenih in drugih površin lokalni upravi. Zaradi vse bolj akutnih problemov s katerimi se spopadajo slovenska naselja v zadnjih letih pa je vendar treba poudariti, da to še ne pomeni, da razmer na državni ravni sploh ne spremljajo in da ne podpirajo razvoja. Države, ki so se podale na pot razgradnje sistemov komunalnih storitev v duhu neoliberalnega koncepta vendar plačujejo za raziskave in se na razmere in potrebe lokalnega okolja tudi odzivajo. Danes si je skoraj nemogoče predstavljati, da bi lahko v razviti državi z drevjem delal kdo, ki zato ni ustrezno strokovno usposobljen. To bi nenazadnje zelo motilo profesionalne organizacije in resna vzdrževalska podjetja. Podobno nepredstavljivo je, da bi ta, ki vzdržuje zelene površine, lahko v narekoval, kaj in kako se bo sadilo ali delalo. Gre preprosto za preveč pomembne, iz preveč vidikov pomembne odločitve, da bi jih lahko vodil vzdrževalski pargmatizem. Na koncu pa je nepredstavljivo, da bi lahko bila kakovost bivanja, ki jo v posameznih naseljih določajo urejene zelene in druge javne površine, ogrožena zaradi subjektivnih odločitev in preferenc posamezne lokalne uprave.

Urejanje zelenih površin je lokalnega pomena, najbolje lahko za to dejavnost gotovo poskrbi lokalna skupnost. Če se zavedamo, da se urejanje začne s prostorskim načrtovanjem in krene v nov ciklus z odločitvijo za prenovo, se izkaže, da je vloga države vendarle še kako pomembna. Če pogledamo na to, kako poteka urejanje v Sloveniji, kjer še po 25 letih niso urejena razmerja med javnim in zasebnimi površinami, kjer je kakovost odprtih površin ob novi stanovanjski gradnji bistveno slabša od tiste ob starejši, kjer so v prenovo pretežno vključene centralne površine, kjer lahko drevje obrezuje kdorkoli, kjer drevesa sekamo zaradi težav z odstranjevanjem listja in kjer občine niso v stanju dostojno komunicirati procesov prenove s prebivalci, je treba ugotoviti, da bi bilo potrebno marsikaj kar presega sposobnosti posamezne občine: nacionalna ocena stanja, državna priporočila za vzdrževanje, zbirka dobrih praks prenove, obvezne strokovne kvalifikacije …

Vsebina na strani Ravnanje z drevjem se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI