Problematika javnih površin v urbanem okolju

0
624

Posamezniki kot predstavniki civilne družbe so tisti, ki so jim namenjene stvari, dobrine in storitve, ki jih omogoča status javnega dobra. Torej bi morali kot posamezniki stopiti korak naprej in preko civilne iniciative zaščititi javno dobro. Zaščitimo ga lahko samo v primeru, ko vemo, kaj je to (Vugrin, Marijana, Definiranje pojma javno dobro, Geodetski vestnik 49/2005-3, str. 416-423).

V okviru Mreže za prostor smo zato pripravili analizo pravnega položaja javnih površin v urbanem okolju in problematike, ki iz tega izhaja, in na katero je lansko leto s projektom Javne površine v soseskah opozorilo društvo prostoRož.

Projekt je pokazal na šibko politično voljo za zagotavljanje javnega interesa na področju prostora, vključno z regulacijo posegov na površinah v javnem interesu. Zakonodaja je v preteklosti omogočala špekulacije z nepremičninami, ki so bile prej v »skupni« lasti, hkrati pa so se kulturni vzorci prebivalcev sosesk spremenili v smeri večje želje po zasebnosti in parkirnih mestih.

urbana prenova - Nova Grbina - 2-gradnja-igrala

V analizi smo ugotovili, da normativne ureditve javnega dobra ni možno oceniti kot slabe. Javno dobro je ustavno varovana kategorija, saj 70. člen Ustave RS določa, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Vendar ustava ne definira samega pojma. To določa Stvarnopravni zakonik, ki pravi, da »je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba)«. Posameznemu zakonu je prepuščeno, da določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo.

Javno dobro delimo na naravno javno dobro, ki je del okolja, na katerem je z zakonom vzpostavljen status javnega dobra (določa ga Zakon o varstvu okolja) in grajeno javno dobro, ki so tista zemljišča in na njih zgrajeni objekti, namenjena splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa posamezen predpis. Grajeno dobro je po Zakonu o graditvi objektov lahko državnega ali lokalnega pomena. Grajeno dobro lokalnega pomena so tako zelene javne površine naselij, ki jih Zakon o prostorskem načrtovanju definira kot »površine, namenjene preživljanju prostega časa, predvsem rekreaciji in športu na prostem, parki ter druge javne zelene površine, ki so namenjene izboljšanju kvalitete bivanja v naselju«. Zakon določa tudi, da se z razvojem naselij ne sme slabšati kakovost življenjskega okolja, in da se morajo v čim večji meri ohranjati zelene površine naselja. Zakon o graditvi objektov vsebuje tudi podrobna določila o razglasitvi javnega dobra, ki sledijo logičnemu procesu, ki ga terja narava javnega dobra, to je: obstoj javnega interesa, ureditev lastništva (ali druge pravice, na podlagi katere lahko država ali občina razpolagata z nepremičnino) in formalna razglasitev za javno dobro.

Kljub ustrezni zakonodaji pa je dejstvo, da v državi javno dobro ni urejeno, na kar opozarjajo številne revizije Računskega sodišča in mnogi strokovni članki. Problemi (ne)urejenosti javnih površin v urbanih naseljih so predvsem problemi, povezani z lastništvom. Parcele javnih površin pogosto niso ustrezno parcelirane, lastništvo občin pa ni ustrezno »aktivirano«, ker te niso uredile lastništva na podlagi Zakona o lastninjenju družbenega premoženja ali poskrbele za prenos zemljišč z gradbenih podjetij ali nastopile kot upniki v stečajih gradbenih podjetij in poskrbele za vpis lastništva v zemljiško knjigo.

Stroški upravljanja in vzdrževanja javnih površin občin ne stimulirajo k večji skrbnosti. Manjka tudi volje občin za izvajanje postopkov razglašanja za javno dobro. Izvajanje Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) povzroča zakonito (določanje funkcionalnega zemljišča k blokom), a stihijsko drobljenje javnih površin skozi sodne postopke, gledano s stališča zagotavljanja javnega interesa na javnih površinah v dobro skupnosti. Če pa je zemljišče, ki je razglašeno za javno dobro, v zasebni lasti, bi zaradi vzdrževanja bilo potrebno skleniti ustrezne dogovore med nosilci javnega interesa in zasebnimi lastniki.

Žal ni mehanizmov, ki bi učinkovito silili pristojne upravljalce premoženja države, občine ali lastnikov javnega dobra k aktiviranju. Tudi pravni red nima vzpostavljenih ustreznih zahtevkov, ki bi jih upravičenci do javnih površin, torej prebivalci, lahko uveljavljali za ohranitev in ureditev javne površine.

Večja skrb za ohranjanje javnih površin bi tako morala biti ena izmed prioritet nove Strategije prostorskega razvoja Slovenije in tudi novega krovnega Zakona o urejanju prostora, ki bi jo podprla ustrezna volja pristojnih akterjev za realizacijo. Ureditev določanja funkcionalnih zemljišč v naseljih bi morali podrediti javnemu interesu po ohranjanju skupnih površin, to pa bi terjalo tudi boljše upravljanje sosesk z večjim angažiranjem prebivalstva (npr. vzpostavitev pisarn lokalne prenove v soseskah), usmerjeno tudi v spreminjaje vzorcev življenja v soseskah, ki bi zmanjševalo potrebo po parkirnih površinah.

Vsebina na strani Problematika javnih površin v urbanem okolju se avtomatsko generira s spletne strani http://mrezaprostor.si/category/clanki/feed/, z dovoljenjem avtorjev.

DELI