Pravica do mesta: pravica vedeti in sodelovati

0
80

Maja Simoneti

Prebivalci Ptuja s somišljeniki so zbrali 4500 podpisov zato, da bi prepričali občino naj ob načrtovani prenovi tržnice ne poseka sedmih dreves. Primer ptujskih katalp je samo eden izmed številnih primerov, ki so preko medijskih objav v zadnjih časih zelo nedvoumno pokazali na to, da so strokovni standardi urejanja javnih zelenih površin in upravljanja z javnim prostorom v Sloveniji resnično  pomanjkljivi. Prvi bi javnim oblastem v praksi gotovo lahko ponudili bistveno boljše razumevanje pomena javnih zelenih površin, posebej še dreves, za prebivalce. Drugi pa bi javni oblasti in upravi sodeč po različnih priporočilih in dobrih tujih praksah prav prišli pri učinkovitem uveljavljanju novih praks sodelovalnega upravljanja.

Razburjenje prebivalcev ob sekanju dreves ne bi smelo presenetiti nikogar, ki se ukvarja z urejanjem zelenih in drugih javnih površin. Vsak resen parkovni vrtnar, kaj šele vodja občinske parkovne službe, ve, da smo ljudje zelo občutljivi na ravnanje z drevesi in zato skrbno načrtuje vse velike posege v obstoječ drevesni fond. Prav tako tak strokovnjak dobro ve, da so proteste prebivalcev proti menjavi starega drevja v preteklosti marsikje preprečevali tudi s hitrim nočnim sekanjem in ponovno saditvijo novih dreves, da pa se danes ob tovrstnih prenovah ravna drugače, da se o posegih posvetuje s prebivalci in poskrbi, da jih čim bolje razumejo. Kako bi sicer drugače lahko občinska parkovna služba vabila prebivalce k sodelovanju pri urejanju javnih površin in pozivala k urejenosti in strokovni oskrbi zasebnih površin, če ne bi vključevala prebivalcev v razmisleke o upravljanju z javnimi zelenimi površinami, delila svojega znanja, gradila zaupanja in razvijala skupne dobre prakse urejanja?

Okrogla miza »Pravica do mesta ali od zgoraj navzdol se gradijo le luknje”, ki jo je organizirala Iniciativa mestni zbor v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru pretekli torek, se je vrtela okrog dveh primerov prenove javnega prostora – primer Ceste zmage v Mariboru je predstavljal Slavko Gazvoda, primer Ptujske tržnice pa Iztok Pohorec – in se s pomočjo publike in Urške Breznik, Matica Primca iz IMZ in Maje Simoneti iz IPoP – Inštitut za poltike prostora, spraševala, česa se iz teh dveh primerov lahko naučimo, kaj nam lahko povesta o odnosu med občani in občino v procesih urejanja javnega prostora.

Predstavnika obeh skupin prebivalcev sta zbranim razkrila na nek način podobno neverjetni zgodbi. Prebivalci so za načrtovano prenovo vedeli dalj časa, niso pa bili s strani občine seznanjeni s programom in načrtovanimi spremembami. Samoiniciativno so neuspešno skušali pridobiti informacije od občine. V Mariboru je odziv občine po večmesečnem prizadevanju prebivalcev sprožila šele objava v časopisu Večer in občina se je na pozive prebivalcev prvič odzvala preko časopisa. Na sestanku s predstavniki občine in projektanti, je bilo potem očitno, da je za kakršnekoli spremembe načrtov prepozno. Na Ptuju se je nasprotovanje posegu razvilo zaradi nepreglednosti vodenja projekta prenove tržnice, da se bo posekalo obstoječa drevesa ni bilo jasno niti svetnikom, ki so potrdili načrte. V obeh primerih so prebivalci pokazali neverjeten interes za načrtovane spremembe v svojem bivalnem okolju in vložili izjemno veliko časa in energije za to, da bi dosegli kakršenkoli odziv odgovornih. Sočasno sta obe občini vložili veliko naporov v to, da bi priredili informacije o načrtovanih posegih se izognili srečanjem in pogovoru s prebivalci.

Če povzamemo moderatorko okrogle mize Urško Breznik, je na koncu med publiko in gosti obviselo ključno vprašanje: Kako je mogoče, da v času, ko toliko različnih sporočil, dokumentov in projektov opozarja na pomen sodelovanja, na vključevanje novih akterjev v izvajanje javnih politik, programov in ukrepov, prebivalci naših občin še vedno ostajajo brez osnovnih informacij o posegih, ki jih javne oblasti načrtujejo v njihovem najožjem bivalnem okolju. Res je zanimivo, da imata obe občini urejen sistem sprejemanja in odzivanja na pobude prebivalcev in da v Mariboru lahko spremljamo celo najbolj ambiciozno prakso sodelovalnega urejanja prostora v državi, hkrati pa se javna oblast v obeh primerih ne odziva na prošnje prebivalcev, da naj jim pojasni, kaj se bo zgodilo z javnim drevjem ob prenovi javnega prostora.

Očitno so na področju sodelovanja v urejanju javnega prostora in upravljanja z mesti pred nami še zelo veliki izzivi. Sodelovanje je imperativ sodobnega časa, v urejanju prostora postaja z aktualnimi koncepti kot so trajnostni razvoj, urbana prenova, zelena infrastruktura in podobni neizogibna nujnost. Možnosti za razvoj dobre prakse so zelo velike. Kot lahko razumemo tudi zi obeh aktualnih primerov pa se pospešeno razvijajo tudi pričakovanja  prebivalcev. Samo vprašanje časa je še, kdaj bo trendu sledila tudi javna uprava in bodo sproženi prvi primeri vključujočega urejanja. Ne trdimo, da bo potem razburjenje ljudi ob menjavi mestnih drevoredov manjše, prepričani pa smo, da bodo potme imeli prebivalci dovolj informacij, da bodo lahko razumeli, zakaj je drevesa potrebno naodmestiti in da bodo lahko tudi prispevali svoje poglede na to, kako naj se nove ureditve izvedejo. Takrat ob prenovi mestne ulice ne bo več glavni problem menjava drevoreda ampak bodo tema javne razprave tudi druge napredne rešitve potrebne za vzpostavljanje pogojev za dviganje kakovosti bivanja dolgožive družbe (univerzalno oblikovanje), trajnostno mobilnost (manj prostora za avte več za pešce in kolesarje), spopadanje s podnebnim spremembami (odprto odvodnjavanje, zadrževalniki padavinske vode v javnem prostoru) in podobno.

Vsebina na strani Pravica do mesta: pravica vedeti in sodelovati se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI