Pogovoriti se moramo o stanovanjih

0
75

V času epidemije moramo oblikovati tudi ukrepe, s katerimi bomo zaščitili najemnike stanovanj. Delu najemnikov se bodo dohodki zaradi ukrepov za blaženje epidemije bistveno zmanjšali in če jih ne bomo zaščitili, jim grozi deložacija. Po epidemiji pa je treba pripraviti in izvajati stanovanjsko politiko, ki bo ublažila šoke naslednjih kriz.

Stanovanje je ena izmed najosnovnejših človekovih potreb. Čeprav je stanovanje omenjeno v slovenski ustavi, je Slovenija že desetletja brez resne stanovanjske politike, težave pri preskrbi s stanovanji pa velike. Večina ljudi živi v lastniških stanovanjih in hišah, ki so največkrat bodisi podedovana, bodisi kupljena ali zgrajena v kombinaciji družinskega kapitala in bančnega kredita. Tisti, ki jih družina ne more podpreti, stanovanje največkrat najemajo. V boljši situaciji so tisti, ki najemajo stanovanje v javni lasti, saj je njihov najem bolj predvidljiv, medtem ko neurejen zasebni najemniški trg ne zagotavlja varnosti.

Janez je prekarec. Dela kot samostojni podjetnik v Ljubljani. Njegovi starši so s podeželja. Storitev v času zaščitnih ukrepov ne more izvajati. S sicer povprečnimi zaslužki ob plačevanju najemnine ni uspel prihraniti kaj dosti, zato naslednji mesec ne bo uspel plačati najemnine. Kaj naj stori?

Številnim najemnikom stanovanj se bodo dohodki v tem času bistveno zmanjšali. Tisti, ki so že prej komaj shajali – prekarci recimo – zelo verjetno ob tem, da so plačevali visoko najemnino, nimajo velikih prihrankov. Zaradi tega bo del najemnikov imel težavo s plačevanjem najemnine. Če zaradi tega postanejo brezdomci, je to nekaj najslabšega, kar se nam kot družbi in posameznikom lahko zgodi, saj ti ljudje za upad svojih dohodkov niso krivi sami, pač pa so žrtve ukrepov, ki so bili sprejeti v skupno dobro.

Zaradi tega moramo v prvi vrsti zaščititi najemnike, ki ne bi bili zmožni plačevati najemnine v naslednjih mesecih. A če bi breme neplačevanja prevalili na njihove najemodajalce, lahko s tem sprožimo nov val težav. Nekateri, ki oddajo svoje stanovanje, morda zanj odplačujejo posojilo in tega tako ne bi zmogli, zato moramo zaščiti tudi njih. Kar pomeni, da bi breme neplačevanja prevzele banke. Najkasneje tu pa smo prišli do točke, kjer se tudi najbolj fiskalno konzervativnim bralcem pokaže potreba po sistemskem pristopu. In sistemski pristop z drugimi besedami imenujemo stanovanjska politika.

Franja je pred leti s pomočjo staršev in posojila kupila manjše stanovanje. Zdaj ima družino in stanuje v večjem stanovanju, svojega pa oddaja. Zaradi pandemije njen najemnik ne more plačati najemnine, medtem ko ona še vedno plačuje bančni kredit. Kako naj ravna?

Z vprašanjem, kako zaščititi najemnike, se v teh tednih ukvarjajo številna mesta in države. Večinoma je skupni imenovalec ukrepov zamrznitev višine najemnine do nadaljnjega in odlog plačevanja najemnine za čas nekaj (od treh do šestih) mesecev, v kombinaciji z zamrznitvijo hipotek. V tej smeri iščejo rešitve mnoga ameriška mesta – župan Los Angelesa je npr. izdal odlok, ki vsem najemodajalcem prepoveduje deložacije najemnikov. Podobno politiko imajo v Združenem Kraljestvu, ko na eni strani govorijo o uvajanju moratorija na odplačevanje posojil, na drugi pa o zaščiti najemnikov pred deložacijo, čeprav ukrepe spremljajo nejasnosti in kritike. Tudi v Nemčiji in Avstriji razmišljajo o trimesečni ustavitvi deložacij. V Sloveniji se s tolmačenjem relevantne zakonodaje o najemnih razmerjih v času pandemije zaenkrat ukvarjajo predvsem profesorji s pravne fakultete.

Nekatere občine so najemnikom oprostile plačevanje najemnine za občinske poslovne prostore, hkrati pa nekateri občinski stanovanjski skladi že sedaj aktivno pristopajo k reševanju potencialnih deložacij. V sodelovanju z nevladnimi organizacijami skupaj z najemniki iščejo rešitve in skrbijo, da ti ne postanejo brezdomci, vprašanje pa je, kako poskrbeti, da bodo tudi najemniki zasebnih stanovanj deležni podobnih oblik pomoči. Bojimo se, da odlog plačevanja najemnine ne bo dovolj. Pričakovanje, da bodo lahko tisti, ki so bili v času pandemije brez dohodkov, v prvih mesecih po njenem koncu plačevali še zapadle najemnine, je verjetno nerealno.

Jure stanuje v stanovanju stanovanjskega sklada. Zaenkrat mu gre v redu, vendar pa ga skrbi, ker ne ve, koliko časa bo pandemija še trajala. Od svojega najemodajalca še ni prejel nobene informacije o tem, kaj naj naredi, če se mu dohodki zmanjšajo.

Ne smemo pa pozabiti tudi drugih ranljivih skupin, tistih, ki doma niso imeli že pred nastopom epidemije. Z reševanjem brezdomstva se v času epidemije ukvarjajo številna mesta. Najprej zato, ker je ta populacija za okužbo zelo ranljiva, pa tudi, ker povečanje okužb med brezdomci predstavlja tveganje za širšo populacijo.

Ko bo epidemija izzvenela, pa se moramo vrniti k oblikovanju dobre javne stanovanjske politike, ter jo nato tudi izvajati. Če bi lahko država in občine večjemu deležu prebivalcev ponudile najemna stanovanja tako, kot v razvitejšem delu Evrope, bi jim v času krize lažje pomagali, in z nevarnostjo izgube stanovanja bi bilo soočenih bistveno manj prebivalcev. Zato se mora po koncu krize država vrniti v stanovanjsko preskrbo kot pomemben igralec in v prvi vrsti prek državnega in občinskih stanovanjskih skladov zagotoviti dovolj veliko število najemnih stanovanj. Če se je kaj jasno pokazalo v tej pandemiji, je to nemoč nevidne roke trga, ki že v običajnih časih ne uspe urediti stanovanjskega trga. Mogoče je sploh ni, zato bolje, da o njej ne rečemo nič več.

 

Besedilo: Aidan Cerar, Marko Peterlin
Avtor naslovne fotografije: Goran Jakovac

Primeri v okvirčkih so resnični, imena pa izmišljena. Članek je del serije objav o lokalnih odzivih na epidemijo COVID-19.

The post Pogovoriti se moramo o stanovanjih appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Pogovoriti se moramo o stanovanjih se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI