Oglaševanje v javnem prostoru

0
119

Aljoša Petek, magister prava

Oglaševanje v javnem prostoru je problematika, ki nas zadeva vse. V Sloveniji se srečujemo s prenasičenostjo komercialnega oglaševanja v javnem prostoru ter nejasno in predvsem neučinkovito razmejitvijo pristojnosti za nadzor nad oglaševalskimi objekti med državno in občinsko inšpekcijo.

Javni prostor je skupni prostor, ki je namenjen uporabi vseh. Po javnem prostoru se gibljemo na poti v službo, do raznovrstnih infrastrukturnih objektov, do trgovin in tako dalje.

V zadnjem obdobju se v javnem prostoru vse pogosteje pojavlja problem prekomernega komercialnega oglaševanja. Gre za prenasičenost z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi v javnem prostoru, kateri se posameznik ne more izogniti. Da je to dejanska težava dokazuje dejstvo, da se v zadnjem času množi število prostorskih konfliktov, katerih bistvo je prav oglaševanje – od namernih degradacij prostora do prekomernega svetlobnega onesnaževanja. Težavo predstavlja normativni okvir, ki očitno ni ustrezen, saj dopušča rast števila konfliktov na področju oglaševanja, v nasprotju z njihovim razreševanjem. Nevladne organizacije (NVO) s področja urejanja prostora se zato vse bolj zavzemamo za ustrezne rešitve težave, še posebej z vidika normativne ureditve.

Aktivnosti Mreže za prostor

Z namenom reševanja oglaševalske problematike smo v okviru Mreže v letu 2016 pripravili analizo normativnega okvira za oglaševanje v javnem prostoru (dostopna je na ta tej povezavi). Analiza vključuje pregled pravnih aktov, ki so urejali področje oglaševanja, na podlagi ureditve in prakse ugotavlja in določa glavne težave, ki pestijo ureditev, v zaključku pa so bili oblikovani predlogi oz. rešitve težav. Poglavitne ugotovitve analize so bile sledeče:

  1. Normativna ureditev oglaševanja v javnem prostoru je razpršena in nepregledna.
  2. Nadzor nad oglaševanjem v javnem prostoru je neučinkovit.
  3. Pristojnosti za nadzor nad oglaševanjem niso jasno določene.
  4. Pridobitni subjekti še naprej uspešno težijo k širjenju obsega oglaševanja v javnem prostoru.

Oglasni objekti oz. oglaševanje v javnem prostoru niso urejeni kot samostojno področje, temveč je vsebina razpršena po več pravnih aktih; zaradi zapletenosti ureditve na področju določanja pristojnosti za nadzor nad oglaševalskimi objekti je dejanski nadzor bistveno otežen. Komercialno oglaševanje pa je vzporedno v porastu, z inovativnimi pristopi pa profitni subjekti pogosto uspešno izigravajo nejasno razmejitev pristojnosti med inšpekcijami.

Spremembe zakonodaje

Po analizi, ki je bila zaključena v oktobru 2016, je prišlo do sprememb zakonodaje; najbolj pomembne spremembe prinašata novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) in Gradbeni zakon (GZ), z vidika zahteve po pridobitvi gradbenega dovoljenja za oglaševalske objekte pa še Uredba o razvrščanju objektov, sprejeta na podlagi GZ.

Trenutno področje umeščanja oglaševalskih objektov v prostor urejajo naslednji predpisi:

ZUreP-2 in GZ sta razveljavila nekatere predpise, ki so urejali področje oglaševanja; prenehali so veljati Zakon o prostorskem načrtovanju, Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor in Zakon o graditvi objektov.

ZUreP-2 prinaša novi Odlok o urejanju podobe naselij in krajine, ki ga sprejme vsaka slovenska občina. V Odlokih občine urejajo gradnjo objektov, za katere v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, vzdrževanje objektov na zunaj, urejanje zelenja, javnih površin, rabo javnih površin in javnega dobrega, ter druge zadeve, ki so namenjene zagotavljanju ustrezne podobe naselij in krajine (pravila glede oglaševanja, osvetljevanja, postavljanja blaga ob poslovnih objektih, postavljanja kmetijsko-gozdarske opreme itd.) – 120. člen Zakona. To je pomembno tudi zaradi v naslednjem odstavku navedenih določb novega GZ.

GZ prinaša pristojnost občinskih inšpekcij nad gradnjami, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, za tiste gradnje, ki se nanašajo na skladnost s prostorskimi akti in drugimi predpisi občine – 8. člen. Med te akte, ki jih sprejema občina, spada tudi Odlok o urejanju podobe naselij in krajine iz prejšnjega odstavka; to pomeni, da ima sedaj občina nadzor nad oglaševalskimi objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja.

Oglaševalski objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja so v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov t.i. enostavni objekti; gre za oglaševalne površine, ki niso večje od 40m² in upoštevajo preostale pogoje iz 8. člena Uredbe za enostavne objekte. Oglaševalski objekti pa so lahko še t.i. ‘zahtevni objekti’ po 5. členu Uredbe, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Pristojnost za nadzor nad temi objekti ohranja država.

Zaključki in predlogi v luči zakonodajnih sprememb

Z vidika normativne ureditve umeščanja objektov za oglaševanje v javni prostor je stanje še vedno nepregledno in predvsem razpršeno; vsebinsko bi ureditev lahko šteli za dobro, vendar jo v praksi obremenjuje predvsem neučinkovit nadzor nad skladnostjo ‘oglaševalskih’ posegov v prostor v skladu z obravnavano pravno podlago. Zaradi nedavnih sprememb, ki sta jih prinesla ZUreP-2 in GZ, je v bližnji prihodnosti težko pričakovati sistemsko in predvsem enotno ureditev umeščanja oglaševalskih objektov v prostor, ki je sicer smiselna tako z vidika jasnosti kot nadzora. ZUreP-2, ki se je pričel uporabljati 1. junija, prinaša jasnejšo razmejitev pristojnosti za inšpekcijski nadzor med državo in občinami, s katero so občine pristojne za nadzor nad vsemi graditvami oglaševalskih objektov, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje (enostavni oglaševalski objekti).

Kako se bo nova razmejitev izkazala v praksi, bomo videli v naslednjih letih, trenutno pa je v praksi zaznana problematika v Uredbi o razvrščanju določenih mer za ‘enostavni oglaševalski objekt’. Zaradi mer, ki naj bi bile neustrezno določene, večina oglaševalskih panojev ne spada pod ‘enostavne objekte’ in temu primerno občinske inšpekcije nad njimi nimajo pristojnosti za nadzor. Popravki so pričakovani v kratkem, saj naj bi si občine (predvsem mestne) čim prej želele prevzeti nadzor nad oglaševanjem v lokalnem okolju.

Glede na zaznano problematiko in upoštevajoč novi ZUreP-2 in GZ še vedno menimo, da bi bile potrebne izboljšave v naslednjih smereh:

  1. Če želi država zamejiti nekontrolirano naraščanje objektov in površin za oglaševanje bi si morala zadati tak cilj v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, ki je najvišji strateški prostorski akt v Sloveniji in ni prenovljen že od leta 2004.
  2. Ureditev oglaševalskih objektov naj še naprej ostane ali se razširi s podrobnejšimi usmeritvami v Uredbi o prostorskem redu z usmeritvami tudi za ustrezen nadzor.
  3. Za učinkovito vzpostavitev reda in manjšega obsega oglaševalskih objektov, bi se lahko umeščanje oglaševalskih objektov v prostor uredilo s samostojnim zakonom, ki bi imel urejen tudi samostojen inšpekcijski nadzor.
  4. Potrebno je dosledno implementirati spremembe glede inšpekcijskega nadzora, ki jih prinaša GZ. Ker je področje nadzora najšibkejše, bi bilo potrebno k reševanju težave pristopiti sistematično in horizontalno. Smiselno bi bilo, da se na Inšpekcijski svet naslovi obravnavano problematiko in predlaga, da inšpekcije dosežejo enoten in učinkovit nastop pri izvajanju inšpekcijskega nadzora nad oglaševanjem v javnem prostoru. Urediti je potrebno tudi definicijo enostavnih oglaševalskih objektov, saj je sedaj za njih še vedno v večini pristojna državna inšpekcija.
  5. V Zakonu o kmetijskih zemljiščih bi lahko predlagali prepoved umeščanja kakršnihkoli oglaševalskih objektov na kmetijska zemljišča.

Občine bi bilo potrebno spodbujati k sprejemanju ustreznih odlokov o urejanju podobe naselij in krajine in jim dati smernice za ureditev oglaševalskih objektov.

Vsebina na strani Oglaševanje v javnem prostoru se avtomatsko generira s spletne strani http://mrezaprostor.si/category/clanki/feed/, z dovoljenjem avtorjev.

DELI