Novi Zakon o varstvu okolja v javni razpravi

0
171

Do 1.2.2021 je v javni razpravi novi Zakon  o varstvu okolja – ZVO-2.  Z obrazložitvijo dolgo pol A4 strani ima novo
besedilo zakona 175 strani in je brez označenih sprememb težko pregledno. Tako
kot novi Gradbeni zakon in novi Zakon o urejanju prostora, tudi ta predlog ne
vsebuje obrazložitve razlogov za sprejem novega zakona v skladu z Resolucijo o normativni
dejavnosti
, niti nima potrebnih uvodnih 
vsebin v skladu z Navodili
za izvajanje Poslovnika Vlade Republike Slovenije št. 10
, kar bistveno otežuje izvajanje pravice
do sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov in podajanje komentarjev in
pripomb, saj nove rešitve in razlogi zanje, niso pojasnjene. Glede na navedeno
je vprašanje, ali je za javno razpravo na razpolago dovolj časa.

Kolikor je možno ugotoviti brez podrobnejšega pregleda ZVO-2 prinaša
pomembne spremembe glede statusa NVO v javnem interesu ter dostopa do ključnih
okoljskih postopkov
:

  1. Spreminjajo se pogoji za pridobitev statusa
    NVO v javnem interesu na področju varstva okolja
    (237. člen) in sicer lahko
    pridobi ta status organizacija, ki poleg pogojev iz Zakona o nevladnih
    organizacijah, izpolnjuje tudi naslednje pogoje:

    1. da
      s svojim delovanjem pomembno prispeva k varstvu okolja, s tem, da dejavno sodeluje
      pri varstvu okolja, izvaja promocijo varstva okolja ali širi strokovno znanje
      na področju varstva okolja z izobraževanjem in vzgojo;
    1. če
      je društvo mora imeti najmanj 50 aktivnih članov, pri čemer je član aktiven, če
      je tekoče in za zadnji dve pretekli koledarski leti bil udeležen na zboru
      članov in plačal članarino;
    1. če
      je zavod mora imeti v tekočem in v dveh zadnjih letih ves čas zaposleni najmanj
      dve osebi s polnim delovnim časom, ki imata najmanj često raven izobrazbe in
      dve leti delovnih izkušenj s področja varstva okolja;
    1. če
      je ustanova mora imeti v tekočem in zadnjih dveh koledarskih letih najmanj
      10.000 EUR premoženja v vsakem letu.

NVO z veljavnim
statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja se morajo
uskladiti v šestih mesecih po uveljavitvi zakona (297. člen), sicer jim status
preneha. Pri tem se šteje, da organizacije izpolnjujejo pogoje, če je:

  • v
    društvu posamezen član aktiven zadnje štiri mesece po uveljavitvi zakona bil
    udeležen na zboru članov in plačal članarino,

    • zavod
      v zadnjih štirih mesecih po uveljavitvi zakona imel zaposleni najmanj dve osebi
      s polnim delovnim časom, ki imata najmanj šesto raven izobrazbe in dve leti
      delovnih izkušenj s področja ohranjanja narave ali
    • ustanova
      v zadnjih štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona najmanj 10.000 EUR
      premoženja.
  • Spreminja se vloga NVO s statusom na področju
    varstva okolja v ključnih okoljskih postopkih
    – načeloma nimajo več
    priznanega položaja stranskega udeleženca, lahko vložijo le pritožbo zoper
    izdano odločbo in sicer:

    • V
      postopku predhodne presoje vplivov na okolje je bila taka ureditev že doslej
      (51a. člen veljavnega ZVO-1, novi 90. člen), čeprav je Upravno sodišče nedavno
      odločilo, da ima NVO s statusom lahko položaj stranskega udeleženca v tem
      postopku (I
      U 1417/2019
      ). Dobrodošla pa je sicer nova možnost javnosti do vpogleda
      vloge za predhodni postopek in dajanja mnenje v roku 30 dni.
    • V
      postopku presoje vplivov na okolje oziroma izdaje okoljevarstvenega soglasja,
      NVO izrecno ni več stranski udeleženec, kot je bilo določeno doslej (64. člen
      veljavnega ZVO-1)temveč ima le pravico do pritožbe (novi 103. člen);
    • Enako
      je določeno glede pravice v postopku okoljevarstvenega dovoljenja za naprave,
      ki lahko povzroči onesnaženje večjega obsega. 73. člen veljavnega zakona  prizna tudi NVOjem položaj stranskega
      udeleženca, sedaj pa lahko vloži samo še pritožbo na koncu postopka (novi 114.
      in 122. člen);
    • Smiselno
      enaka ureditev pa je tudi za okoljevarstveno dovoljenje za SEVESO naprave (novi
      133. člen) in druge naprave (novi 129. člen), kjer veljavni zakon položaja NVO
      v postopkih ni ustrezno urejal.
    • Na
      novo je urejen tudi položaj zainteresiranih oseb in NVO v zvevzi z
      ugotavljanjem odgovornosti za okoljsko škodo ter preventivnimi in sanacijskimi
      ukrepi  – tudi v tem postopku NVO ne more
      biti več stranski udeleženec, kot to določa veljavni zakon – vloži lahko samo
      pritožbo zoper odločbo (110e. člen veljavnega ZVO-1, novi 168. člen).

Z navedeno
ureditvijo so bistveno skrčene pravice NVO s statusom v javnem interesu na
področju varstva okolja, kot jih določa Aarhuška konvencija, saj samo vlaganje
pritožbe brez možnosti predhodnega sodelovanja v postopku, izražanja mnenj v
njem in s tem vplivanje na boljšo odločitev že tekom postopka, bistveno krni
pravico do pravnega varstva.

Drugih sprememb je veliko, več dosedanjih poglavij je bistveno
razširjenih – tako glede odpadkov in razširjene odgovornosti proizvajalca za
odpadke
, pogojev, ki so doslej manjkali, da bi lahko zaživelo določilo o
razglasitvi degradiranih območij, podrobneje je določeno delovanje Eko sklada,
nova je razlastitev v imenu varstva okolja (71. člen), spreminjajo se
določila o obratovalnem in kontrolnem monitoringu (151. člen), dopolnjena so
določila o odgovornosti za okoljsko škodo.

Kar glede na videz neopaznih, vendar pomembnih sprememb, pade v oči pa je
to, da je iz zakona izginila opredelitev narave (Narava je celota
materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter
soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.) čeprav Zakon o
ohranjanju narave tega ne ureja.
Med temeljna načela pa je na novo
prišlo načelo krožnega gospodarstva
(6. člen).

Žal ni nobenih sprememb na zagotavljanju večje kvalitete okoljskih
poročil in Poročil o vplivih na okolje (87. in 94. člen), kakor tudi ne glede
izvajanja občinske obvezne gospodarske službe glede javnih površin (233. člen),
saj še vedno niso ustrezno vključene zelene površine in opredeljeno celovitejše
upravljanje.

Nekatera določila pa ob prvem hitrem branju porajajo samo vprašanja
in bi nedvomno terjala dodatne obrazložitve razlogov za take ureditve, saj
sicer zbujajo le nelagodje. Tako je določilo o izključitvi uporabe zakona
v celoti v določenih izrednih primerih (4. člen), za katere je praviloma težko
določiti, kje se začnejo in kje končajo. Nadalje je novo javno pooblastilo
organom za podeljevanje soglasij in dovoljenj
(143. člen), po katerem lahko
ministrstvo pravni osebi, ki deluje na področju varstva okolja podeli
pooblastilo za izdajo okoljevarstvenega soglasja ali okoljevarstvenega
dovoljenja. Prav tako je težko razumeti kontekst določila o usposabljanju (239.
člen), ki sicer na prvi pogled zgleda dobrodošlo.

Temeljno določilo za varstvo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja (14. člen veljavnega ZVO-1) pa se je samo preselil med kasnejšo vsebino zakona (231. člen).

Pripravila Senka Šifkovič Vrbica, IPoP – Inštitut za politike prostora.


Foto: Nina Plevnik

Vsebina na strani Novi Zakon o varstvu okolja v javni razpravi se avtomatsko generira s spletne strani http://mrezaprostor.si/category/clanki/feed/, z dovoljenjem avtorjev.

DELI