Novi Zakon o urejanju prostora – kako smo prišli do ZUreP-3 in kaj prinaša?

0
69

Osnutek novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) je v javni razpravi do 24. 10. 2020. Preden se posvetimo njegovi vsebini, je morda koristno najprej pogledati zgodovino ZUrePov, ki kaže sliko normativnega urejanja prostora v samostojni Sloveniji. Cilj ZUrePov, ki sicer teži k celovitemu urejanju prostora, se v praksi ne more začeti udejanjati, če se vsakih par let spremeni celoten sistem urejanja.

Iz prejšnje
države smo izšli s podedovanim Zakonom o urejanju prostora in Zakonom o
urejanju naselij in drugih posegov v prostor iz 1984 ter Zakonom o planiranju
in urejanju prostora v prehodnem obdobju iz leta 1990. Po skrbni pripravi novega
celovitega zakonskega okvira za urejanje prostora v samostojni Sloveniji, je
bil leta 2002 sprejet Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je začel veljati
1. 1. 2003. Zakon se še ni uspel dodobra uveljavil v praksi, ko je nova vlada,
ki je nastopila s svojim delom leta 2004, tega v pretežni meri leta 2007
nadomestila z novim Zakonom o prostorskem načrtovanju. Iz njega je bil leta
2010 izločen sistem državnega prostorskega načrtovanja v poseben Zakon o
umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Urejanje prostora je
bilo tako razmetano med tri krovne in še nekaj drugih zakonov. Rezultat tega je
bila zmeda zaradi številnih veljavnih oblik prostorskih načrtov na državni in
občinski ravni. Ker prostor terja celovito urejanje, je od leta 2011 dalje
tekel proces ponovne združitve vseh relevantnih vsebin za trajnostno urejanje
prostora v okviru enega Zakona o urejanju prostora. Leta 2017 je bil tako sprejet
Zakon o urejanju prostora – ZUreP-2, ki je začel veljati 1. 6. 2018. Nedvomno
so se po uveljavitvi pokazale njegove pomanjkljivosti, potrebe po popravkih ali
bolj jasnih določilih, zato so bile kmalu po sprejemu v tem smislu tudi napovedane
spremembe. Namesto teh pa imamo po dobrih dveh letih na mizi predlog novega
zakona – ZureP-3.

Kaj je narekovalo
pripravo novega zakona? Katere pomanjkljivosti, ki bi jih pokazala strokovna
evalvacija dosedanjega izvajanja ZUreP-2, terjajo sistemske spremembe? Predlagatelj
zakona tega ne pojasnjuje. Kot novi Gradbeni zakon, tudi ta v ničemer ne
upošteva smernic Resolucije o normativni dejavnosti, ki veljajo za pripravo novih
zakonov na podlagi premišljenega in utemeljenega pristopa k sistemskim spremembam
in le če problemov ni mogoče rešiti 
drugače. Mogoče pa je nov zakon potreben zaradi nove definicije prostora
kot glavnega predmeta urejanja zakona – prostor bo po novem  »skupek fizičnih struktur na zemeljskem
površju in pod njim, ki ga tvorijo poselitvena območja, odprt prostor ter
morje«.

Spremembe
glede na ZUreP-2 so številne in obsežne. Najbolj korenito se spreminja združeni
postopek državnega prostorskega načrtovanja in izdaje celovitega dovoljenja (ki
vključuje gradbeno dovoljenje objektov s pomembnimi vplivi na okolje).

V
obrazložitvi zakona piše, da je nov zakon pripravljen z namenom nadaljnjega
udejanjanja ciljev trajnostnega prostorskega razvoja. Poglejmo, kako trajnostne
so torej rešitve. Pozdravno je, da zakon v večji meri upošteva tudi podnebne
spremembe, saj je načelo trajnostnega urejanja prostora s tem dopolnjeno in je
prostorske ureditve treba načrtovati na način, da so podnebno varne in
nevtralne ter omogočajo zmanjšanje vplivov podnebnih sprememb. Sledi več
določil, ki se izrecno nanašajo na podporo obnovljivim virom energije, tako v
okviru prevlade drugih javnih koristi (19. člen), kot umeščanju teh na
odlagališčih odpadkov ne glede na to ali prostorski akti to dopušča (22. člen).

V zvezi s
podnebnimi spremembami (tako blaženjem kot prilagajanjem nanje) so pomembne
zelene javne površine: spreminja se definicija javne površine tako, da je jasno,
da so lahko javne površine grajene ali zelene ter v javni ali zasebni lasti (9.
točka 3. člena). Razširjena je opredelitev zelenih sistemov – ti so namenjeni
tudi uresničevanju gospodarskih interesov, dodani sta opredelitvi zelenih
sistemov naselja in zelenih sistemov regije (48. do 50. točka 3. člena). Pri
razglasitvi površin za grajeno javno dobro se bo splošna raba površin v zasebni
lasti izvajala skladno s pravili, kot jih bo določil njihov lastnik (244.
člen).

Glede
trajnostnega urejanja prostora pa je potrebno kritično pogledati nekatere nove
ureditve poenostavljenega načrtovanja ali dovoljenih odstopanj. Plavajoči pomol
do 200 m2 površine (namesto dosedanjih 100 m2) in manjši
pomoli do 10 m dolžine niso več objekti državnega pomena (50. člen). Nov je
postopek OPPN za pomembne spremembe, brez, da se spremeni OPN. Gre za spremembo
namenske rabe in izvedbenih pogojev na celotnem območju ali delu enote urejanja
in sicer tudi na obstoječih nestavbnih zemljiščih v stavbna zemljišča za namen
širitve obstoječih dejavnosti (119b. člen), pogoji za slednje pa so določeni v
119c. členu. Za širitev naselja ni več ključni kriterij, da se območje širi na
del, ki je glede na lego in funkcionalnost bližje naselju, temveč se, ne glede
na to, lahko širitev ureditvenega območja izvede tudi na območja, ki
predstavljajo smiselno zaokrožitev obstoječih pozidanih zemljišč, če je
zagotovljen dostop do javne ceste in zmogljivost obstoječe gospodarske javne
infrastrukture sosednjih zemljišč to omogoča oziroma je potrebna zgolj manjša
dograditev obstoječe gospodarske javne infrastrukture (27. člen). Tudi za
posamične obstoječe poselitve se širijo možnosti povečanja stavbnega zemljišča
(31. člen), kar se lahko zgodi z lokacijsko preveritvijo (127. člen). Prav tako
je možno izven ureditvenega območja naselja načrtovati območja prostorskih
ureditev, ki niso namenja stalnemu bivanju, poleg dosedanjih, tudi ureditve »za
izvajanje drugih dejavnosti« (32. člen), kar je dejansko lahko karkoli. Čeprav
člen izrecno govori o ureditvah, ki niso namenjana bivanju, pa določa izjemo,
da se v drugem ureditvenem območju, ki je namenjeno izvajanju kmetijske
dejavnosti, dopušča tudi stalno bivanje, če to ne presega 300 m2
neto tlorisne površine in je lastniško povezano s kmetijskim gospodarstvom ter
šele po tem, ko so pridobljena uporabna dovoljenja za kmetijske objekte ter je
vzpostavljena kmetijska dejavnost.

Na novo je določena
prevlada javne koristi, ki doslej še ni bila aktivirana (19. člen). To je
postopek, v katerem vlada odloči o prevladi javne koristi kadar je v konkurenci
več enakovrednih javnih koristi in je predvideni učinek javne koristi, ki
prevlada, večji od škodljivih posledic za javno korist, ki je bila prevladana.
Pri vrednotenju vplivov v zvezi s prevlado se dodatno upoštevajo tudi vplivi na
vode in uporabo obnovljivih virov energije. Črtani pa so razlogi, kdaj se
prevlada lahko uporabi. Podrobneje  je
urejena prevlada javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave. Če se ta
postopek izvede, velja tudi za integralni postopek.

Kar se
položaja nevladnih organizacij s statusom delovanja v javnem interesu na
področju urejanja prostora tiče, je sprememba v tem, da se zakon pri določanju
statusa naslanja na Zakon o nevladnih organizacijah in pravi, da lahko
sodelujejo v postopkih na področju urejanja prostora s podajo predlogov in
pripomb. Specifično pa določa tudi »aktivno delovanje v javnem interesu« teh
NVO in sicer s podajo predlogov in pripomb v postopkih priprave prostorskih
aktov po javni objavi sklepa o pripravi teh aktov preko prostorskega
informacijskega sistema. (45. člen) Če pa bi šlo za  sodelovanje teh NVO v postopkih izdaje
celovitega dovoljenja kot stranskih udeležencev, morajo izpolnjevati pogoje,
kot jih določa Gradbeni zakon.

Med
pomembnejšimi ostalimi spremembami so še:

  • Glede na nedavno odločitev
    Ustavnega sodišča
      je dopolnjeno
    temeljno načelo usklajevanja  interesov
    (9. člen). Vendar je rešitev oblikovana kot odškodnina – če posameznik nosi
    prekomerno breme uresničitve javnega interesa, ima pravico do povrnitve tega
    dela bremena. To je sicer smiselno pravilna rešitev glede na navedeno odločitev
    Ustavnega sodišča.
  • Spreminjajo se telesa pri urejanju prostora –
    sestava Komisije vlade za prostorski razvoj (38. člen) in Prostorskega sveta
    (41. člen), ki sploh še nista bila vzpostavljena; v postopku načrtovanja se
    oblikuje projektna skupina (42. člen); med udeleženci prostorskega načrtovanja
    se je pojavil »naročnik« (42. člen), spremenjene so naloge občinskega urbanista
    (44. člen).
  • Predvidene so spremembe glede celovite presoje
    vplivov na okolje in sicer se za državni prostorski načrt in občinski
    prostorski načrt vedno izvede, pri občinskem podrobnem prostorskem načrtu pa
    načeloma ne (79, 107a in 119a. člen).
  • Spreminjajo in širijo se določila o komunalnem
    opremljanju in komunalnem prispevku, tudi v povezavi s samooskrbo (215a do 229.
    člen).
  • Dobrodošlo pa so v zakon prišla tudi bolj
    določna pravila glede oglaševanja in sicer je, ne glede na določbe prostorskih
    aktov, na območjih, ki so po namenski rabi prostora kmetijska, gozdna, vodna in
    druga zemljišča, in se ne nahajajo v poselitvenih območjih, prepovedano
    postavljanje trajnih ali začasnih objektov, naprav ali predmetov za
    oglaševanje, razen če gre za postavljanje začasnih objektov ali naprav, namenjenih
    informiranju v času prireditev, ali za izobraževalne namene (33a. člen).

Medtem, ko je izrecno poudarjeno, da morajo biti mnenja nosilcev urejanja prostora jasna in utemeljena, bi za sam osnutek zakona težko trdili, da je jasen in utemeljen.


Foto: Nina Plevnik

Vsebina na strani Novi Zakon o urejanju prostora – kako smo prišli do ZUreP-3 in kaj prinaša? se avtomatsko generira s spletne strani http://mrezaprostor.si/category/clanki/feed/, z dovoljenjem avtorjev.

DELI