Novi Gradbeni zakon ne podpira trajnostnega urejanja prostora

0
76

Komentar Mreže za prostor na predlog novega Gradbenega zakona v javni razpravi

»Za doseganje ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma bo v naslednjih 10 letih potrebno nujno ukrepanje na vsakem od teh področij. Evropa svoje trajnostne vizije „dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ ne bo dosegla preprosto samo s spodbujanjem gospodarske rasti in iskanjem rešitev za obravnavo škodljivih stranskih učinkov z orodji okoljske in socialne politike. Namesto tega mora trajnost postati vodilno načelo za ambiciozne in usklajene politike in ukrepe v celotni družbi. Da bi omogočili preobrazbo, bo potrebno sodelovanje vseh vladnih področij in ravni ter koriščenje ambicioznosti, ustvarjalnosti in moči državljanov, podjetij in skupnosti. Evropa leta 2020 ima edinstveno priložnost pri vodenju globalnega odziva na izzive s področja trajnosti. Zdaj je čas za ukrepanje.« (Evropska okoljska agencija: Evropsko okolje: Stanje in napovedi 2020, povzetek str. 11)

Po tem, ko je Ministrstvo za okolje in prostor v javno razpravo dalo
predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Gradbenega zakona, se je čez deset
dni premislilo, predlog umaknilo in dalo v javno razpravo kar nov Gradbeni
zakon, a z istim gradivom. V Mreži za prostor podpiramo spremembe zakona
v smislu popravkov in izboljšav
, ki so se pokazale za potrebne skozi
izvajanje zakona v letu 2018, nasprotujemo
pa sprejemu novega zakona na tak način
. Poudariti želimo, da tokrat ne gre za
sistemsko prenovo področja. K pripravi
novega sistemskega zakona bi se moralo pristopiti na osnovi evalvacije
dosedanjega izvajanja zakona sistemsko, premišljeno in z vključitvijo široke
strokovne in splošne javnosti v razpravo o potrebnih spremembah,
kot todoloča Resolucija o
normativni dejavnosti
.

Spremembe Gradbenega zakona so se napovedovale tako rekoč od njegovega
sprejema dalje tako zaradi različnih popravkov, in ker so se morda katere od
rešitev izkazale za ne dovolj dorečene. V tem smislu spremembe in popravke
pozdravljamo. Vendar pa ob tem novi Gradbeni zakon nepremišljeno »popušča« pri
zagotavljanju trajnostnega urejanja prostora. 
Zavedati se moramo, da so varovalke
v zakonih,
omejitve v prostoru in
pogoji za razvoj dejavnosti določeni z razlogom
. Potrebni so za zaščito
šibkih članov in skupnosti kot celote ter za razvoj skupnosti na omejenem
prostoru. Skrbijo za to, da je razvoj dolgoročno vzdržen, ter da hkrati
zagotavlja ekonomske koristi, prispeva k družbenemu razvoju in ohranjanju
narave.

Urejanje prostora z dovoljevanjem graditve je področje, na katerem se
najbolj očitno odražajo potrebe in interesi celotne skupnosti, zasebni interesi
pa se morajo temu praviloma prilagoditi. Gradbeni zakon je zato pravni okvir,
ki s svojo ureditvijo skrbi za to, da se v prostoru uresničuje ta širši
družbeni interes, v okviru katerega pa se zadovoljujejo tudi zasebni interesi. Ob
tem je treba upoštevati, da je prostor nedeljiv, in da je večina posegov v
prostor nepovratne narave, zato negativne posledice spreminjanja stanja v prostoru
– škoda in degradacije –  praviloma
postanejo breme celotne skupnosti.  Zato
je pomemben stabilen in jasen pravni okvir z uravnoteženimi varovalkami javnega
interesa trajnostnega urejanja prostora, pravic in potreb posameznikov in
družbe ter interesov trajnostnega gospodarskega razvoja.

Lahkotnost razumevanja koncepta priprave novega sistemskega zakona nasprotuje
državotvornosti, ruši pravni red in zaupanje vanj. Kaže na veliko odtujenost od
strokovnih skupin in prebivalcev, ki zakon uporabljajo, s tem pa se javnosti
sporoča tudi, da njihova morebitna mnenja, kot v »procesu priprave novega
zakona« tudi v nadaljnjem procesu sprejemanja, ne bodo upoštevana. Gradbeni zakon ne more biti normativno
polje za uresničevanje seznama želja zgolj zasebnih interesov, saj se koristi
izpolnitve takih želja privatizirajo, okoljska škoda in njeni stroški pa
socializirajo.
 

Tak očiten primer je »odpustek« na postavitev dolgotrajnih skladiščnih in
sanitarnih objektov brez gradbenega dovoljenja, pri čemer bo preverjanje
skladnosti s prostorskim načrtom prepuščeno že tako preobremenjenim
inšpektorjem. Ponovno se omejuje tudi vloga nevladnih organizacij kot zagovornikov
interesov prihodnjih generacij pri trajnostnem urejanju prostora, varstvu
okolja in narave. Tem spremembam, ki omogočajo nepopravljive
posege v prostor, ne da se ustrezno prisluhne tudi glasu najširšega kroga
deležnikov pri projektih, ki imajo večji vpliv na okolje (integralni postopek)
v Mreži za prostor nasprotujemo
.

Prav tako nasprotujemo določbam, ki so bile vključene v protikoronske
zakone, in katerih izvajanje je Ustavno sodišče zadržalo. Zdi se nam prav, da
je npr. za začetek gradnje okoljsko spornih projektov potrebno pravnomočno gradbeno
dovoljenje, ali da imajo pri takih projektih varuhi javnega interesa še vedno
tudi možnost negativnega mnenja. Nedomišljenost novega gradbenega zakona pa se
kaže tudi v tem, da se v prehodnih določbah ne opredeli do določil interventnih
zakonov, ki se nanašajo na integralni postopek, kar bo v praksi povzročalo zmedo,
pravno negotovost in nepotrebno delo zaradi različnega razumevanja določil.

Oddane pripombe Mreže za prostor so dostopne tukaj.


Foto: shibang, Pixabay

Vsebina na strani Novi Gradbeni zakon ne podpira trajnostnega urejanja prostora se avtomatsko generira s spletne strani http://mrezaprostor.si/category/clanki/feed/, z dovoljenjem avtorjev.

DELI