Načrtovanje dostopnosti – dostopnost za vse

0
75

Včeraj, 22. oktobra 2019, je bil v ljubljanski Mestni hiši seminar “Urejanje dostopnosti okolja za vse”. Za sodelavce Mestne občine Ljubljana ga je organiziral predsednik občinskega Sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir – SOAKO Sašo Rink. Dogodek je spremljalo kakšnih 40 predstavnikov različnih mestnih oddelkov in strokovnih služb, ki so imeli za nastopajoče veliko vprašanj. Razprava je potrdila večkrat omenjeno dejstvo, da projektanti slabo upoštevajo standarde in zakonodajo s področja zagotavljanja dostopnosti in se zato v praksi univerzalno načrtovanje počasi uveljavlja. Gostje so opozorili, da je zagotavljanje dostopnosti objektov, storitev in informacij treba uveljavljati dosledno v vseh fazah urejanja prostora in graditve ter tudi izpostavili, da v veliko življenjskih situacijah lahko probleme dostopnosti najbolj pomaga premostiti človek, da rešitve niso vedno in nujno samo tehnične. Ljubljanska občina se je s posvetom pridružila drugim občinam, ki se v zadnjem času spodbujene z državnimi Priporočili za strateško načrtovanje dostopnosti in zakonodajnimi zahtevami ambiciozno lotevajo strateškega načrtovanja dostopnosti javnih objektov, storitev in informacij. 

Koncept invalidnosti se s časom spreminja. Danes se zaradi podaljševanja življenjske dobe in razvoja medicine predvsem povečuje število oseb, ki trajno ali začasno živijo z neko vrsto oviranosti. Širi in poglablja se razumevanje pomena dostopnosti, pri rabi prostora in dostopu do storitev in informacij so ovirani tako invalidi kot starejši in starši z otroškimi vozički. Do leta 2020 bo v Evropi živelo vsaj 120 milijonov oseb z različnimi oblikami trajne ali začasne oviranosti, ocene kažejo, da v Sloveniji že danes tako živi nekje med 20 do 25 % njenih prebivalcev. Vedno bolj prevladuje spoznanje, da povprečen uporabnik ne obstaja, mednarodni in domači predpisi zaostrujejo standarde spoštovanja različnosti uporabnikov v vseh fazah urejanja prostora, pri načrtovanju, graditvi, vzdrževanju, rabi in prenovi, ključno vodilo postajata univerzalno načrtovanje in integracija vseh uporabnikov brez kakršnihkoli razlikovalnih meril. Ob tem velja, da sta zaenkrat kognitivna in senzorna oviranost dosti slabše prepoznani in upoštevani pri zagotavljanju dosotpnosti kot gibalna oviranost. 

Maja Simoneti je uvodoma razložila, kako danes dostopnost povezujemo z značilnostmi prebivalstva in kakšno vlogo imata pri tem javni sektor in javni prostor. Na primeru otroških igrišč je predstavila povezave med različnimi skupinami prebivalcev pri načrtovanju te pomembne javne infrastrukture, potrebe otrok je povezala s potrebami oviranih otrok in starejših, ki pogosto spremljajo otroke na igrišča.




Opozorila je, da je ključno, da invalidni in drugače ovirani otroci pridejo na igrišče in srečajo druge otroke, zato je zelo pomembno, kako občina spodbuja obisk igrišč. V nasprotju s splošnim prepričanjem nista najprej in predvsem pomembna nakup in montaža posebnih igral ampak je, poleg dobrega obveščanja in informiranja o ureditvah igrišč primernih za vse otroke, nujno potrebno zagotavljanje parkirišč, sanitarij in drugih rešitev, ki podpirajo odločitev za obisk igrišča. Šele v naslednjem koraku so pomembne ureditve, kot so gladke podlage, različne rampe, ki omogočajo rabo standardnih igral vsem otrokom, klopi in varovalne ograje z oprijemali, oznake za slepe in slabovidne in na koncu tudi posebna igrala. Da bi zagotovili dostopnost javnih otroških igrišč, morajo zato na občini povezati vse akterje, ki so na področju dejavni. V Ljubljani se z urejanjem otroških igrišč ukvarja več oddelkov (gospodarske dejavnosti, okolje, predšolska in šolska vzgoja, urejanje prostora, investicije), posredno se urejanje otroških igrišč dotika tudi pristojnih za zdravstvo in socialno politiko. Primer otroških igrišč ilustrira, kako pomembno je povezovanje občinskih služb za učinkovito zagotavljanje dostopnosti in govori v prid izobraževanju in oblikovanju skupnega jezika urejanja javnega prostora. Sposobnost javne uprave je ključna za učinkovito zagotavljanje dostopnosti, šele dobro informirana in delovno povezana uprava lahko razvije skupni jezik načrtovanja in oblikuje najustreznejše možne rešitve za lokalno okolje. Sodelovanje krovnih invalidskih organizacij in specialistov za dostopnost, ki ga prakticira tudi ljubljanska občina  učinkovitost dela še pomembno poveča. Svet za odstranjevanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir je, kot posvetovalni organ župana brez izvršilne moči, ustanovila že županja Nuša Kerševan (1986 -1990) in od takrat neprekinjeno deluje.

Zakonodajni okvir so in prakso dostopnega načrtovanja javnih odprtih površin in objektov so na seminarju predstavili specialisti za dostopnost, krajinski arhitektki Andreja Albreht in dr. Andreja Zapušek Černe iz Zavoda za spodbujanje dostopnosti Dostop ter arhitekt Marko Tul, ki dela kot specialist za dostopnost pri Zveze paraplegikov Slovenije. Razpravo sta v odsotnosti predsednika SOAKO vodila Karel Pollak nekdanji predsednik in član SOAKO in Maja Simoneti.

IPoP zagotavljanje dostopnosti javnega prostora, storitev in informacij in univerzalno načrtovanje razume kot pomembne vidike trajnostnega urejanja prostora, zagotavljanja družbene enakosti, vključenosti in povezanosti, ustvarjanja zdrave družbe in zdravega bivalnega okolja, zato se pri izvajanju različnih nalog in projektov, aktivno zavzema za širjenje kulture dostopnosti.

Avtorica fotografij: Maja Simoneti

The post Načrtovanje dostopnosti – dostopnost za vse appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Načrtovanje dostopnosti – dostopnost za vse se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI