Kratka pot od revitalizacije do gentrifikacije: primer Ljubljane

0
492

Gentrifikacija je tema, o kateri se zadnje čase veliko govori, tako v krogih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, kot tudi sicer: v popularni kulturi, medijih, celo v uličnih grafitih nastopa beseda gentrifikacija. Vendar so si procesi, ki se jih prime oznaka gentrifikacija, med seboj lahko precej različni, kar pa ne pomeni, da nimajo podobnih učinkov. Negativno vplivajo na lokalno skupnost, družbeno kohezijo in dostopnost ugodnih stanovanj za lokalne prebivalce. Čaka Ljubljano podoben scenarij?


Kaj je gentrifikacija?

Gentrifikacija pomeni transformacijo ulic ali mestnih predelov v prostore višjih družbenih razredov. Znana je analiza Sharon Zukin, ki je analizirala spreminjanje predela SoHo (link is external) v New Yorku. V pretežno delavski del mesta so se v starejše hiše začeli priseljevati umetniki in si tam urejali studie in podstrešna stanovanja (lofte). To je kmalu pritegnilo višje družbene razrede, ki so s časom zaradi večje kupne moči izrinili umetnike. Prve je Zukinova imenovala gentrifikatorji, ki jih nato izpodrinejo supergentrifikatorji. Rezultat gentrifikacije je spremenjena (fizična in družbena) podoba ulic, spremeni se ponudba storitev in trgovin ter izboljša se varnost.

Tistim, ki si uživanje v novih lokalih in trgovinah lahko privoščijo, se zdi sprememba praviloma dobra, precej manj pa so navdušeni tisti, ki si zadrževanja v gentrificiranih mestnih predelov ne morejo več privoščiti. Zato se med tistimi, ki že dalj časa živijo v soseski, lahko razvije občutek, da to ni več njihova soseska, prostor, v katerem bi se počutili doma. Večji problem je, kadar se ne podražijo samo storitve, ampak tudi najemnine, ki jih lokalni prebivalci ne morejo več plačati. Lokalni prebivalci so se tako prisiljeni odseliti, in lokalna skupnost razpade. To je problematično predvsem s stališča, da je lokalna skupnost v revnejših soseskah pogosto skupnost solidarnosti in medsebojne pomoči. Prebivalci, ki se morajo preseliti, praviloma v novi soseski živijo slabše kot prej, saj niso vpeti v skupnost, v kateri bi lahko računali na pomoč ali sodelovanje.

Gentrifikacija je pogosto opisana kot sicer neprijetna, vendar neizogibna, saj gre le za prostorsko refleksijo razkoraka med revnimi in bogatimi. In širši kot je razkorak med družbenimi razredi, bolj oster je proces gentrifikacije, prav tako odziv nanjo. Znan je primer Cereal Killers iz Londona (link is external): protestniki so napadli nov trendovski lokal, v katerem so za visoko ceno prodajali mislije, čeprav živi v soseski veliko tako revnih otrok, da si težko privoščijo še najcenejši zajtrk, kaj šele skledo mislijev za tri funte dvajset.

Hipsterji, braniki neodvisnosti ali spodbujevalci gentrifikacije

V sodobnih primerih gentrifikacije so umetnike iz SoHa nadomestili hipsterji iz Williamsburga, ki so tam iskali nizke najemnine in avtentično sceno. Vendar, ali ne gre tudi tukaj samo za prvi val gentrifikacije, ki bo slej ko prej privabil bolj bogate bančnike, odvetnike in ostale, ali za branilce avtentičnosti, zaradi katerih se v Williamsburgu odpirajo zanimive kavarne in butiki, namesto McDonalsov in drugih globalnih verig?

Je Cereal Killer iz prejšnjega odstavka primer neodvisne lokalne kreativne podjetniške scene ali primer globalizacije in vrednot urbanega srednjega razreda?

Gentrifikacija v manjših srednje evropskih mestih: primer Ljubljane

Gentrifikacija ni bila značilen pojav mest s socialistično preteklostjo. Razredni razkorak – razlika med družbenimi razredi, ki je v nekaterih družbah manjša, v drugih večja – je bil, vsaj v devetdesetih, majhen, nato pa je začel bolj ali manj hitro naraščati. Industrija se je iz mest umaknila razmeroma pozno, šele pred desetletjem ali dvema, in umik industrije je v mestih pustil za seboj velika degradirana območja. Še posebej v času krize je bilo investitorje, ki bi na degradiranih območjih začeli nove zgodbe, težko najti, hkrati pa je marsikatera investicija zastala za desetletje ali več. Tako gentrifikacija ni bila tema v politiki postsocialističnih mest. Veliko več se je govorilo o revitalizaciji – to je bil moto razvojnih dokumentov, cilj pa je bil v mesta vrniti obiskovalce in trgovine, ki so se preselile v predmestne trgovske centre. S problemom gentrifikacije pa se nihče ni kaj dosti ukvarjal, saj problema niti ni bilo.

Z vidika oživljanja mesta je bila revitalizacija središča Ljubljane nadvse uspešna. Mesto, ki je bilo tako prazno čez vikend, da so o tem pisali knjige (znana knjiga iz osemdesetih Kuda idu Slovenci nedeljom?), je postalo polno ljudi in dogajanja. Ljubljana zdaj privablja množice turistov. Poročila kažejo izredno hitro rast turizma – v 2011 sta le dve evropski prestolnici beležili hitrejšo rast nočitev turistov: Berlin in Stockholm. V Ljubljani se je število nočitev v desetletju med 2006 in 2016 podvojilo (link is external).

Ljubljanske ulice se hitro spreminjajo

Večje število obiskovalcev oziroma uporabnikov mesta, kakor imenujemo tiste, ki v mestu preživljajo prosti čas in ob tem bolj ali manj načrtovano trošijo denar, je vplivalo še posebej na središče mesta. Ljubljana je v marsičem drugačna, kot je bila, vendar niso vse spremembe tudi spremembe na bolje. Vsaj ne za vse. Povečalo se je število različnih vsebin ter storitev v mestu, vendar so se hkrati tudi povišale cene. Program se je ponekod zamenjal, predvsem tam, kjer se gibljejo obiskovalci in turisti, je več lokalov in trgovin. Sicer ne bi mogli reči, da se meščani v teh predelih počutijo neprijetno ali odveč, se pa pojavljajo prvi znaki protesta – na primer grafiti, ki problematizirajo gentrifikacijo, novinarski prispevki in podobno. Vseeno je primer drugačen kot v svetovnih ali večjih evropskih mestih, saj večina Ljubljančanov stanuje v lastniških stanovanjih, zato prisilne preselitve zaradi naraščajočih najemnin niso običajne. Kar pa ne pomeni, da do izrinjanja ne prihaja, le drugje se odvija.

Airbnb je slabo vplival na že prej slabo dostopnost ljubljanskih stanovanj. Predvsem prebivalci mestnega središča, ki prebivajo v najetih stanovanjih, bi lahko bili prve žrtve gentrifikacije. Zaradi privatizacije javnega stavbnega fonda v devetdesetih je najemniški trg v Sloveniji, in Ljubljani, precej nereguliran. Ker so turisti za kratkoročni najem pripravljeni plačati več kot dolgoročni najemniki, je za slednje na trgu manj stanovanj. Če povzamemo podatke slovenskih časopisov (link is external), se je število ljubljanskih stanovanj, dostopnih na Airbnb, v zadnjih letih eksponentno povečalo. Če je bilo v letu 2013 na Airbnb vsaj enkrat oddanih 151 ljubljanskih stanovanj, je bilo leta 2017 takih stanovanj že 1600.

Kako zaščititi pravico prebivalcev do mesta?

Eden od rešitev je stanovanjska politika, katere cilj naj bi bil zagotoviti dovolj dostopnih najemniških stanovanj v javni lasti, vendar ta ukrep ni izvedljiv v kratkem času, hkrati pa je potrebno toliko stanovanj, da bi ga morale v sodelovanju izvesti občine in država. V Ljubljani namreč število prosilcev za najem stanovanj v javni lasti preseže število razpoložljivih stanovanj za desetkrat (link is external).

Nekatera mesta, kot na primer Berlin, so začela z regulacijo kratkotrajnega najema. Namen je omejiti število stanovanj, ki se oddajajo za turistične namene, ter tako izboljšati dostopnost stanovanj za meščane.

Druga možnost je revitalizacija mesta v partnerstvu z lokalno skupnostjo, ki omogoča uskladitev razvoja s potrebami in interesi skupnosti. To je koristno tudi za ohranjanje občutka skupnosti, saj je to del lokalne identitete, pravzaprav tisti del, ki ga gentrifikacija najhitreje prizadene. Če vprašamo prebivalce gentrificiranih območij, je prav to najbolj pogost odgovor: da je izginil občutek skupnosti ter da ga pogrešajo.

 

Članek v angleščini je bil objavljen na URBACT Blogu.

Vsebina na strani Kratka pot od revitalizacije do gentrifikacije: primer Ljubljane se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI