Janez Ziherl: »Ne smemo ignorirati mnenja občanov«

0
24

Janez Ziherl je vodja Urada za okolje in prostor na Mestni občini Kranj. Na občini je zaposlen že dobro desetletje, v tem času je imel možnost delovati v različnih službah in se tako dodobra seznaniti z raznolikostjo dela in pristopov na občini. Osrednjo vlogo je igral pri prenovi soseske Planina, s katero si je Mestna občina Kranj za odprt pristop pri vključevanju prebivalcev prislužila nagrado programa URBACT za dobro prakso. Pravi, da je treba začeti bolj aktivno upravljati s prostorom, ki je zlasti na Gorenjskem zelo omejena dobrina. S sodelovanjem v evropskih projektih in spodbujanjem sodelovanja s sosednjimi občinami si prizadeva uveljaviti principe krožnega gospodarstva, ko gre za ravnanje z degradiranimi zemljišči. Je goreč zagovornik sodelovanja z javnostjo in v to smer vodi tudi delo svojega urada.

Kako se je začela vaša pot na občini?

Z delom na občini sem začel leta 2007 kot svetovalec na Uradu za okolje in prostor, nato sem bil nekaj časa vodja urada direktorja občinske uprave. Kratek čas sem delal tudi na Uradu za gospodarstvo in gospodarske javne službe. Potem me je takratni župan predlagal za vodjo Urada za okolje in prostor, kjer se seveda počutim najbolj domače, saj mi je ta tematika najbližja. Vsekakor so mi pa te izkušnje, ki sem jih pridobil s kroženjem po občini, ogromno prinesle. Ogromno spoznanj, kako funkcionirajo drugi uradi, kako se vodstvo sooča s problemi, ki pridejo s strani občanov, in kako je treba delati z ljudmi in jih poslušati. Edino to je način, da se zadeve rešujejo. Javna uprava in lokalne samoupravne skupnosti, občine, ne smejo ignorirati mnenja občanov oziroma morajo oceniti, kdaj je zadeva pravilna in koliko daleč se lahko gre z nekimi odločitvami, ki se jih strokovno lahko velikokrat zelo dobro zagovarja, pa vseeno v realnosti včasih drugače izpadejo.

 

Nam lahko pojasnite kaj obsega vaše delo, za katere vsebine ste pristojni in kako poteka vaše delo? 

Na Uradu za okolje in prostor smo v prvi vrsti pristojni za prostorsko načrtovanje, pa tudi za skrb za okolje. Vemo pa, da so okoljska vprašanja vezana na celo občinsko upravo, tudi na druge urade. To področje se z razvojem družbe krepi, zato ga pokriva cela uprava. Na našem uradu pokrivamo svoj del, kolikor ga lahko. Vsak prostorski akt je namreč tudi okoljski akt in vpliva na okolje.

Sicer pa je naša glavna naloga prostorsko načrtovanje, ukvarjamo pa se tudi z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč, komunalnim prispevkom, pogodbami o opremljanju, pripravami lokacijskih informacij, namenskimi rabami, lokacijskimi preveritvami in tako dalje. Sicer pa ravnokar pripravljamo prve večje spremembe Občinskega prostorskega načrta po letu 2014.

Poleg tega sem zelo vesel, da izvajamo tudi tri evropske projekte z mehko vsebino, ki so vezani na urejanje in upravljanje prostora. Tukaj vidimo tudi razvoj prostorskega načrtovanja, v smeri upravljanja prostora, torej, kako upravljati s prostorom, da bodo čim manjši vplivi, da bo prostor čim bolje izkoriščen in da bodo rešitve čim boljše za občane.

Janez Ziherl

 

Kako vaš urad sodeluje z vodstvom oziroma z županom?

Mestna občina Kranj je v zadnjih štirih mandatih zamenjala štiri župane, kar je vsekakor izziv za urad. Vsak župan namreč pride s svojimi projekti in svojo vizijo, istočasno pa se mora seznaniti s postopki in stanjem starejših projektov, preveriti mora tekoče projekte in umestiti nove. Včasih se pošalim, da se z vsako menjavo župana zdi, kot bi zamenjal službo, ampak to je del delovnega mesta. Oboji se moramo nekako prilagoditi, da dobro sodelujemo.

 

Kako je sestavljen vaš urad, kako deluje?

Smo zelo mlada ekipa, na kar sem zelo ponosen. Deset let nazaj je bil urad relativno podhranjen, tako številčno kot strokovno. Veliko se je delalo na tem, da se urad nekako pomladi, veliko sodelavcev je šlo v pokoj. Zdaj urad sestavlja interdisciplinarni kader, tako imamo ekonomista, krajinskega arhitekta, geografa, arhitekte, sam sem geodet, tudi kakšen sociolog bi nam koristil. Sodelavci so zelo entuziastični, veliko predlagajo, veliko se pogovarjamo o različnih rešitvah.

Sodelavce tudi spodbujam, da gredo čim več na teren. Osebno imam teren zelo rad in bi bil rad več na terenu, ampak mi pogosto zmanjka časa, tako da grem predvsem takrat, ko je to želja stranke ali vodstva. To je seveda modro in nujno, ker na terenu vidiš dejansko stanje, dejanske situacije, ne moremo delati samo iz pisarne.

Zdaj smo vzpostavili tudi instrument, da gremo enkrat ali dvakrat na leto vsi skupaj, cel urad, na teren. Pogledat gremo pet do deset kritičnih lokacij, kjer so bile težave pri izdajanju mnenj, da vidijo tudi tisti sodelavci, ki niso bili neposredno vpleteni, kako je videti problem na terenu in kako se je reševal. Potem tudi lažje debatiraš in tudi eden drugega bolje razumemo, zakaj je do nekih odločitev prišlo. To se mi zdi tudi dober pristop k timskemu delu.

 

Omenili ste evropske projekte. S katerimi temami se boste v njih ukvarjali in kaj želite z njimi doseči?

Prvi projekt je Citycircle, v katerem sodelujemo z E-zavodom s Ptuja in nadgrajuje naše delo v projektih LUMAT in COBRAMAN. Citycircle se ukvarja največ s področjem krožnega gospodarstva, predvsem v smislu prenov in ponovne rabe stavb in degradiranih zemljišč. Vzpostaviti si želimo borzo nepremičnin, kjer bomo imeli vse relevantne podatke, na podlagi katerih bomo lahko svetovali investitorjem in lastnikom o tem, kje je smiselno imeti kakšno dejavnost, kako čim bolj funkcionalno uporabiti zemljišča in tako dalje. Vzpostaviti si želimo pisarno za področje krožnega gospodarstva, ne tako ambiciozno kot v Mariboru z ustanovitvijo svojega zavoda, ampak nekaj podobnega v okviru občinske uprave.

Treba je upoštevati, da imamo na Gorenjskem zelo omejene vire zemljišč, da ne moremo imeti razvoja, ki bi si ga kakšna industrija želela, da pa imamo druge prednosti. Z zemljo moramo delati v rokavicah, saj vemo, da nismo samooskrbni in da moramo kmetijska zemljišča varovati.

Drugi projekt je Innovative location, ki ga vodi BSC Kranj, in v katerem sodelujemo z drugimi večjimi gorenjskimi kraji, kot so Jesenice, Tržič in Škofja Loka, kjer gre za podobno tematiko. Cilj projekta je aktivirati degradirana zemljišča, česar se lotevamo z delavnicami, s katerimi želimo aktivirati lastnike zemljišč in nasloviti težave razpršenih lastništev. Nekatera industrijsko degradirana območja nimajo upravnikov, ponekod je prišlo do etažiranja objektov, tako da je zadeva ponekod zelo konfuzna. Na nekaterih območjih so v delavskih domovih še prebivalci, kar je težava, ker je to zdaj za njih zelo neprimerno okolje.

Pomembno se nam zdi, da projekte nadgrajujemo in da pri takih temah sodelujemo v širši zasedbi občin, recimo na nivoju funkcionalne urbane regije. Tudi to je korak naprej – da se več občin med sabo sliši in razume.

Čeprav se marsikomu zdi, da se v teh projektih ne zgodi nič konkretnega, so to za nas zelo konkretne zadeve, pomembni koraki naprej. To so tudi pomembne zgodbe konkurenčnosti regije z vidika sosednih območij v Italiji in Avstriji. Prej ali slej se bomo morali začeti obnašati bolj upravljavsko. To pa je proces, ki potrebuje svoj čas.

Tretji projekt je projekt AGORA, ki se loteva socialno degradiranih sosesk. Sprašujemo se, kako tem soseskam dati nov zagon, z vidika sociale, kako ljudi povezati z njihovim neposrednim okoljem, jih spodbuditi, da sami predlagajo rešitve. Eden od ciljev AGORE je na nekem območju vzpostaviti sodelovanje s prebivalci prek mediatorja, ki spremlja dogajanje, se sestaja s prebivalci in išče rešitve.

Želimo si namreč doseči premike v glavah ljudi. Z delavnicami si želimo odpreti pogovor o tem, kako prebivalci vidijo razvoj soseske in kaj lastništvo skupnih prostorov v soseski pomeni in prinaša.

Pomembno se mi zdi, da sodelavci, ki delajo na teh projektih, delajo s srcem, da si želijo iz tega narediti nekaj koristnega bodisi za prebivalce bodisi za zaposlene na uradu oziroma občini.

 

Sodelovanje v evropskih projektih se vam torej zdi koristno?

Evropski projekti so super. Dobiš možnost zaposliti dodatnega zaposlenega, poleg tega sodelujejo na projektu še štirje ljudje, ki se izobrazijo skozi dobre prakse ostalih partnerjev. Poleg tega občina s tem pridobi tudi ali strokovno podlago ali kak strateški dokument, ki nam koristi pri nadaljnjem delu.

Človeka, ki je zaposlen na evropskem projektu, izobrazimo, poskusimo ga kasneje tudi obdržati, pa še cel urad s tem pridobi širino. Vemo, da je v Evropi ogromno mest, tudi v vzhodni Evropi, ki imajo dobre prakse, ogromno izkušenj, in užitek je sodelovati z njimi.

 

Izjemno odmeven je vaš pristop k prenovi soseske Planina. Kako ste se lotili prenove te soseske in kakšno je stanje danes, ali je prenova še v teku?

Prenova soseske Planina sega v leto 2007. Boštjan Cotič, ki je bil tedaj vodja urada, zdaj zaposlen na Urbanističnem inštitutu, je začel odpirati problematiko starih sosesk, ki potrebujejo nov zagon in energijo. Skozi leta so se pojavljali tudi projekti na drugi uradih, potem pa je s pripravo Trajnostne urbane strategije zadeva prišla tako daleč, da smo dobili močno podlago za delo naprej.

V tem času smo resno zagrabili priložnost in pripravili strategijo razvoja soseske Planina. Organizirali smo vsaj 20 delavnic, nekaj večjih in veliko manjših na različne teme. Dobili smo odgovore o tem, kaj si želijo prebivalci, kje vidijo prednosti soseske in kakšno si želijo v prihodnosti. Na začetku je bil tudi velik interes s strani prebivalcev, ki so sodelovali na številnih delovnih akcijah, ko smo barvali ograjo, urejali skalnjak in ob zaključnih delih pri prenovi igrišča.

Naša želja je bila aktivirati ljudi, da začutijo, da je to njihova soseska, da so oni uporabniki, in da je treba zanjo tudi skrbeti. Če se okrepi ta zavest, ljudje tudi sami vzpostavijo nek nadzor nad skupnimi površinami in vandalizma je manj.

Aktivnosti za prebivalce in pripravo strategije je občina sofinancirala iz lastnih sredstev, s sredstvi mehanizma celostnih trajnostnih naložb pa smo želeli narediti skupek projektov za območje Planine.

Načrtovanje soseske Planina v Kranju

Poleg prenove urbane opreme je to na primer Center trajnostne mobilnosti, ki je tik pred odprtjem, in dva koloparka, ki sta prav tako v postopku uresničitve. Prav tako se dograjujejo kolesarske steze. Nekaj idej nam je uspelo izvesti, nekaj jih je še v pripravi ali pa si še prizadevamo, da bi se izvedle, pri nekaterih je bilo treba sprejeti kompromise in določiti prioritete.

Leta 2017 smo za prenovo Planine prejeli tudi nagrado programa URBACT. Zelo smo ponosni, da je ta projekt tudi širše prepoznan kot projekt, ki ima perspektivo. To nam je vzpodbuda za naprej.

Veliko smo sodelovali s pisarno prenove na Dunaju. Dvakrat so bili že tukaj, enkrat s študenti. Planina jim je bila zelo zanimiva, zanimalo jih je, kaj mi delamo in kakšne rezultate dosegamo. Pri njih take pisarne pokrivajo območja s približno 100.000 prebivalci, tako da imajo povsem drugačne izkušnje in vizije. Bili smo tudi na obisku pri njih in dobili vtis, kako to funkcionira pri njih.

 

Pisarne prenove so predvsem kanal, s katerim je mogoče komunicirati s prebivalci. Kako si v Kranju še prizadevate vključevati prebivalce v procese odločanja. Pred leti ste vzpostavili KrPovej, ali je še živ?

KrPovej je še vedno živ in dobimo po tej poti po nekaj vprašanj in pobud občanov na teden, v povprečju enega do dva na dan. Je pa KrPovej le en izmed komunikacijski kanalov Mestne občine Kranj. Z razvojem družbenih medijev se pojavlja namreč vse več komunikacije prek kanalov, kot sta Facebook ali Messenger, … Komuniciranja z občani je res veliko, je pa vedno bolj razpršeno po različnih kanalih.

Občani marsikdaj predlagajo res dobre projekte, ki jih, v kolikor je to seveda skladno s proračunom občine, udejanjamo. Taki primeri so na primer postavitev pitnika, pumptrack na Planini, postavitev ali obnova igral, postavitev klopi ipd.

Prizadevamo si za sodelovanje z javnostjo, ko gre za sprejemanje pomembnih aktov. Zakon pri vsakem OPN in OPPN predvideva participacijo pri javni razgrnitvi. Vendar to ni dovolj. Pri vseh lastnih projektih, ki jih občina trenutno pelje, skušamo zato izvajati delavnice.

Trenutno smo tik pred sprejetjem OPPN za Kanjon reke Kokre. Začeli smo z dvema delavnicama, gre namreč za občutljivo temo. Območje je v neposredni bližini mesta, kjer je veliko omejitev in več krajevnih skupnosti vidi to območje kot priložnost za Kranj. Na takem območju ne gre samo za razvoj, ampak tudi za varovanje določenega okolja sredi mesta.

Ob javni razgrnitvi se je izkazalo, da smo predhodno opravili dobro delo, saj je šla zadeva praktično brez težav naprej. Ljudje, ki jim to območje veliko pomeni, so zadovoljni.

 

Pogosto slišimo, da vključevanje javnosti pri pripravi prostorskih aktov in tudi drugih strateških dokumentov, upočasni in zaplete postopke. Vi trdite ravno obratno.

Participacija javnosti pri urejanju prostora, razvoju mesta je potrebna. Smiselno je vložiti kakšen mesec ali dva za sodelovanje z javnostjo, drugače imaš težave kasneje. Pri občutljivih temah to pomeni krajši postopek, torej v primerih, kjer je možna pritožba prek civilne iniciative. Pritožba lahko omeji investitorja, tako da je zanj potem prepozno ali nima več interesa.

Ugotavljamo, da imamo civilne iniciative, ki nasprotujejo kakim postopkom ali dokumentom, predvsem na območjih, kjer v preteklosti ni bilo kontakta s prebivalci. Ljudje ne zaupajo strokovnim službam in zato pride do upora.

Pri projektih javnega značaja, ki jih pelje občina, skušamo voditi proces sodelovanja z javnostjo preko delavnic. Za projekte, ki jih predlagajo investitorji, pa zaenkrat ne vodimo delavnic, mogoče niti niso povsod potrebne in je dovolj le kakšen sestanek. Zadnja delavnica je potekala na temo kataloga urbane opreme za mestno jedro.

Delovna akcija urejanja zelenice

 

Priprava kataloga urbane opreme za staro mestno jedro se ne zdi kot tipični akt, pri katerem bi bila potrebna participacija. Kako to, da ste se odločiti pripraviti delavnice za prebivalce in zainteresirane?

Urbana oprema za mestno jedro je občutljiva tema, saj določamo tudi kakšni so gostinski vrtovi, izveski na objektih, podstavki za drevesa in tako dalje. Seveda takšne stvari, kot so klopi in stojala za kolesa niso večji problem.

Medtem ko gostinski vrtovi, barve in oblike senčnikov ter marel, to pa so teme, ki zanimajo lastnike in najemnike lokalov. Postavlja se vprašanje, kdo bo to financiral, ali bo občina sofinancirala. Poleg tega moramo biti previdni zaradi intervencijskih poti, omejitev širin cest in podobno.

Na delavnicah se je razvila zanimiva debata, z vsemi udeleženci nismo prišli skupaj, vseeno pa je dobro, da se slišijo tudi ljudje med sabo, da nimajo samo oni svojih problemov, ampak jih imajo tudi drugi. Ko se različni problemi in vidiki predstavijo in pokažejo, tudi ljudje lažje razumejo, da je treba sklepati kompromise.

 

Ali delavnice s prebivalci vodite sami ali se zato poslužujete zunanjih izvajalcev?

Navadno imamo zunanje izvajalce, v nekaterih primerih je to pripravljavec akta.

Menim, da je dobro, da vodi delavnico nekdo drug, da je občina prisotna kot ena od strank ali predstavniki občine celo kot občani. Strokovne službe tako zagovarjajo svoje, tisti, ki vodi delavnico mora debato primerno voditi, in v debato pozivati tudi zaposlene na občini, da morebiti upoštevajo mnenje občanov v kolikor imajo argumente in velikokrat tudi prav. Pomembno je, da je vodja delavnice neodvisen.

Zaupanja v občinsko upravo velikokrat ni, pogosto zaradi nekih preteklih dogodkov, slabe izkušnje, zato moramo to graditi, sploh na področju urejanja prostora. Če ni zaupanja, je težko delati, potem se ukvarjaš samo s problemi, ne z razvojem in rešitvami. Hitro pa zapraviš zaupanje, če delaš samovoljno.

 

Škoda, da občani nimajo priložnosti imeti takšnih pogovorov z vami. Tako bi imeli več vpogleda v to, koliko razmišljanja in idej je v ozadju. Verjetno jim vsega tega ne uspete predstaviti.

Ja, res je. Ogromno razmišljanja je v ozadju, veliko mnenj s strani strokovnjakov, ministrstev, … Zato je občanom včasih težko na kratko razložiti, kako smo prišli do neke odločitve. Celotna javna uprava bi morala imeti za izziv, kako ljudem bolje predstavljati naše delo.

Ena od mojih idej je oddaja na nacionalni televiziji, podobna, kot je Ambienti. Vendar ne na ravni stanovanj, ampak širše. O tem, kaj pomeni urejanje prostora, kako urejati vaška naselja, urbanistični pogledi na urejanje mest, vasi, občin in regij. Taka tematika bi z vidika izobraževanja splošne javnosti sodila na nacionalno televizijo.

Lastnik vidi staro hišo in si misli, podrl jo bom, ceneje je, da zgradim novo. Čeprav je tista hiša v nekem naselju najlepša veduta in da vasi dušo. Ampak za lastnika je v nekem trenutku ogromno breme in je ne namerava obnavljati.

Če bi imeli kakšen instrument za to, kakšno finančno pomoč, in če bi ljudje imeli to zavest, odnos do objektov, do obstoječe strukture pozidave, bi bilo marsikje drugače. Zato se mi zdi pomembno tudi ozaveščati in izobraževati.

 

Pogovarjala se je Petra Očkerl, IPoP – Inštitut za politike prostora.

Intervju je nastal v sklopu rubrike Lokalni heroji, ki jo pripravlja IPoP kot Nacionalna URBACT točka. Več: https://urbact.eu/urbact-slovenija

Vir fotografij: arhiv Mestne občine Kranj

The post Janez Ziherl: »Ne smemo ignorirati mnenja občanov« appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Janez Ziherl: »Ne smemo ignorirati mnenja občanov« se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI