Avtomobil tudi za poti, ki bi jih lahko prehodili

0
61

Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo? 2. del

V prejšnjem članku o raziskavi Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo smo predstavili ključne ugotovitve raziskave, ki so povezane z izbiro načina potovanja, razlogi za te izbire in možnostmi za spremembe potovalnih navad. Tokrat si bomo pobliže ogledali potovalne navade, torej, katere vrste vsakdanjih poti oziroma opravkov najpogosteje opravljamo, za kako dolge poti gre in katere načine potovanja za te opravke izberemo.

Celotno raziskavo preberite tukaj.

Kaj sploh so potovalne navade?

Potovalne navade razvijemo za poti na istih relacijah, ki se ponavljajo, na primer vsak dan, večkrat na teden ali ob določenih dnevnih. Navadno gre za poti v službo, v šolo ali po drugih rednih opravkih. Potovalna navada pomeni, da za določene poti izbiramo vedno ista prevozna sredstva oziroma načine potovanja. Navadno za isti namen izberemo vedno isti način, na primer v službo gremo s kolesom, po večjih nakupih pa z avtom.

Navade razvijemo zato, da si poenostavimo življenje, saj bi bilo odločanje vsakič znova naporno. Zato po določenem številu ponovitev načina potovanja ne izbiramo več glede na dane pogoje, ampak ga izberemo avtomatsko, iz navade, in brez razmišljanja. Pri ponavljajočih se poteh posameznik ne vlaga več energije v razmislek, ali je izbran način potovanja res smiseln, saj si želi priti na cilj udobno, v istem času in pravočasno in brez kakršnihkoli odstopanj od povprečnih preteklih izkušenj.

Najpogosteje na delo, prostočasne in športne aktivnosti ter manjše opravke

Potovalne navade se torej vežejo na poti, ki jih opravljamo pogosto ali redno. Z anketno raziskavo smo zato želeli ugotoviti, s katerim namenom se vprašani najpogosteje odpravijo na pot, kako daleč se morajo odpraviti in katere načine potovanja izberejo za posamezne namene.

Vsak dan oziroma večkrat tedensko se več kot polovica vprašanih odpravi na pot zaradi dela, dobra tretjina zaradi prostočasnih aktivnosti, slaba tretjina se odpravi zaradi manjših opravkov in športnih aktivnosti. Ostale vsakdanje poti, kot je spremljanje otrok v šolo in obiskovanje družine in sorodnikov, pogosto opravlja manjši delež vprašanih.

Graf 1: Delež respondentov, ki so na vprašanje “Prosimo vas, da ocenite, kako pogosto VI OSEBNO opravljate navedene aktivnosti” odgovorili z “Vsak dan” in “Večkrat tedensko”.
Kako dolge so naše vsakdanje poti?

Zelo pomemben dejavnik pri izbiri vsakdanjih prevoznih sredstev je nedvomno razdalja. Na splošno se razdalje vsakdanjih poti podaljšujejo, to pa je povezano z družbenimi in prostorskimi spremembami pa tudi nesorazmernim razvojem prometnega sistema v zadnjih desetletjih.

Načeloma velja, da je najdaljša razdalja, ki bi jo povprečen odrasli še lahko opravil aktivno, na primer s kolesom, med 5 in 10 kilometrov. Z vse dostopnejšimi električnimi alternativami se ta razdalja lahko podaljša in postane bolj zanimiva širšemu krogu prebivalstva.

Pomislili bi, da so v Sloveniji vsakdanje poti tako dolge, da je težko več ljudi spodbuditi k aktivni mobilnosti. Vendar to drži le delno. Od vsakdanjih poti, ki jih opravljamo najbolj pogosto, je izven dosega aktivne mobilnosti za velik delež vprašanih samo pot na delo oziroma v službo ter poslovni opravki.

Polovica vprašanih je namreč od službe in poslovnih opravkov oddaljena več kot 10 kilometrov. Ta razdalja je manj primerna za aktivno mobilnost, zato je pomembno razmišljati o alternativah za prevoz z avtomobilom na daljše razdalje. Vse druge vrste vsakdanjih opravkov pa večina vprašanih opravlja na razdalji do 5 kilometrov.

Za vsakdanje poti do pet kilometrov pravimo, da so kratke vsakdanje poti. Za te poti velja, da bi jih lahko opravili aktivno. Največ vprašanih (med 73 % in 83 %) na razdalji do pet kilometrov opravi poti z namenom manjših opravkov, spremljanja (vožnje) otrok v vrtec ali šolo, prostočasnih aktivnosti, večernih oziroma nočnih dogajanj ter športnih aktivnosti.

Med 60 % in 70 % vprašanih se odpravi na pot do pet kilometrov zaradi večjih nakupov ali obiska prijateljev, približno polovica vprašanih zaradi poti v šolo in na fakulteto ter študentskega dela. Pot v službo na razdalji do petih kilometrov ima 36 % vprašanih, 31 % pa druge službene opravke.

Poti, ki jih opravljamo na razdalji do dveh kilometrov, štejemo med zelo kratke poti. Praviloma bi se na pot do dveh kilometrov vsakdo lahko odpravil aktivno, ne samo s kolesom ali skirojem, temveč tudi peš.

Približno polovica respondentov na zelo kratkih razdaljah opravlja poti zaradi manjših opravkov, spremljanja (vožnje) otrok v vrtec ali šolo, športnih aktivnosti in prostočasnih dejavnosti. Samo 16 % vprašanih je manj kot dva kilometra oddaljenih od službe oziroma dela in 14 % od drugih poslovnih oziroma službenih opravkov. In kateri način potovanja običajno izberemo za te poti?

Čeprav je veliko naših vsakdanjih poti na razdaljah, ki bi jih lahko opravili aktivno, rezultati te in drugih raziskav kažejo, da jih še vedno veliko opravimo z avtomobilom. Celo poti do enega kilometra skoraj petina ljudi opravi z avtomobilom.

Graf 2: Povprečna dolžina razdalj v eno smer za opravljanje vsakdanjih poti za različne aktivnosti.
Izbira avtomobila na poteh, ki bi jih lahko opravili aktivno

Velik delež respondentov pogosto izbere avtomobil tudi na razdaljah, ki niso daljše od dveh oziroma petih kilometrov, predvsem za manjše opravke, za športne in prostočasne aktivnosti ter za spremljanje oziroma vožnjo otrok v šolo.

Graf 3: Delež respondentov, ki za vsakdanje poti uporabijo avto, glede na razdaljo.

Medtem ko se manjši opravki, recimo obisk pošte, pojavljajo bolj naključno in navadno niso redni opravki, so ostale kratke poti, za katere pogosto izberemo avtomobil (spremljanje otrok v šolo, športne aktivnosti in prostočasne aktivnosti), ciklične oziroma sezonske narave. Športne in prostočasne aktivnosti so navadno vezane na sezono, vsakoletno se zanje po poletnem premoru odločimo znova. Enako velja za spremljanje otrok v šolo, katerih starši vsako jesen na novo vzpostavijo sistem in urnik odlaganja in pobiranja v šoli ter na obšolskih dejavnostih. Vsako leto se znova odločijo za način potovanja, ki se jim po njihovi presoji zdi najbolj praktičen. Možnost za spremembe teh potovalnih navad je torej največja ob začetku vsake sezone.

Poleg tega manjši opravki, športne in prostočasne dejavnosti niso zelo obvezujoče poti v smislu vsakodnevnega ponavljanja in pravočasnosti. Brez težav bi jih opravili aktivno. Še posebno to velja za športne in prostočasne aktivnosti, saj aktivna pot tako postane del njih. Pri športnih aktivnostih, do katerih se kar četrtina vprašanih pelje z avtomobilom, čeprav so oddaljene le dva kilometra, je prostora za spremembo potovalnih navad veliko. Ali je res smiselno, da se z avtom peljemo do kilometer in pol oddaljenega fitnes studia in nato tam eno uro tečemo na traku?

Vožnja otrok v šolo z avtomobilom ni slaba le za okolje, čas in finančna sredstva staršev, temveč tudi za zdravje otrok. Z aktivno potjo v šolo zagotovimo minimalno dnevno količino gibanja za otroke, ki v šolo pridejo zbujeni in zato lažje sledijo pouku. Na poti lahko poklepetajo z vrstniki ter spoznavajo svojo sosesko in se učijo o prometni varnosti. Kako do aktivne poti v šolo, lahko preberete v zloženki za starše ali pa naslovite pobudo za organizacijo spremljane poti v šolo, Pešbusa in Bicivlaka, na vašo osnovno šolo.

Delež respondentov, ki se vozijo z avtomobilom v službo in na delo na kratke in zelo kratke razdalje, je nekoliko manjši – 8 % do 2 km in 25 % do 5 km. Vendar pa je potovalne navade za te poti običajno težje spremeniti. Ponavljajo se vsak dan, zahtevajo pa tudi pravočasnost in čim manj stresa na poti. Zato je izbira avtomobila za te poti pogosto nesmiselna, ljudje se zanj odločijo na podlagi navade. Ne le da ni najbolj optimalna z vidika okolja, zdravja ali denarja, pogosto niti ni najhitrejša.

Kako spremeniti potovalne navade?

Tako kot spreminjanje drugih navad je za spremembo potovalnih navad potrebno utrjevanje nove. Praviloma je potrebno 20–30 ponovitev ter približno tri mesece, da jo popolnoma usvojimo. Namero za spremembo navade pogosto spremljata negotovost in strah pred novim. To je tudi glavni razlog za razkorak med prepričanji in ravnanjem. Čeprav se zavedamo, da vsakodnevna vožnja z avtomobilom na kratke razdalje ne prinese nič dobrega za okolje in družbo ter da je to slabo tudi za nas same, se zaradi različnih, pogosto neracionalnih, strahov ne odločimo za drugi način prevoza. Temu primerno je treba oblikovati ukrepe, tako mehke kot infrastrukturne in predvsem združevati oboje.

Nove navade je lažje oblikovati ob večjih življenjskih spremembah, na primer pri rojstvu otroka, pri selitvi v nov kraj ali pri menjavi službe. Takrat smo bolj dojemljivi za spremembe in ustvarjanje novih navad, saj se že nahajamo izven svoje cone udobja. Ali pa vsako leto jeseni, ko se začne novo šolsko leto ter nova sezona prostočasnih in športnih aktivnosti.

V tem letu se je zaradi epidemije koronavirusa marsikomu vsakdan močno spremenil, zato je tudi zdaj zelo primeren čas za nove potovalne navade.

Zaključek

Rezultati kažejo, da za vsakdanje poti kljub kratkim razdaljam, ki niso daljše od dveh ali petih kilometrov, pogosto uporabljamo avtomobil. Aktivne načine mobilnosti pogosteje uporabljamo za poti, ki so povezane s preživljanjem prostega časa. Nekoliko je to povezano tudi s krajšimi razdaljami, ne pa vedno.

Sklepamo lahko, da posamezniki za določene namene izberejo avtomobil, ker je to običajno, ker so tako navajeni in ne zato ker se zaradi predolgih razdalj na pot ne bi mogli odpraviti aktivno. Avtomobil verjetno razumejo tudi kot najbolj zanesljiv način potovanja, saj se nanj zanesejo predvsem za opravke, pri katerih je pomembna pravočasnost.

Potovalne navade prebivalcev so nedvomno odraz infrastrukturnih rešitev, ki so v preteklosti postavljale avtomobil na prvo mesto. Razmislek o nujnosti sprememb potovalnih navad lahko v prvi vrsti sproži omejevanje vožnje z avtomobilom in hkratno izboljšanje alternativ na kratke razdalje. Posodobitve in izboljšave pogojev za hojo in kolesarjenje na kratke razdalje so tako odlična priložnost za omejevanje vožnje z avtomobilom.

Z vidika kampanj za aktivno mobilnost je tako pomembno predvsem spodbuditi k razmisleku o tem, ali ne bi bilo mogoče za določene namene, čeprav v nasprotju z ustaljenimi navadami, na kratkih razdaljah izbrati drugega načina mobilnosti. Predvsem je pomembno ozavestiti o tem, da so določene razdalje res kratke in jih je mogoče relativno enostavno opraviti peš ali s kolesom. Sprememba vsakdanjika zaradi epidemije koronavirusa je prav tako priložnost za osvajanje novih potovalnih navad.

Morda pa bi lahko ob sprejemanju novoletnih zaobljub za prihajajoče leto 2021 razmislili o spremembah potovalnih navad? Manj voženj z avtomobilom in več aktivno opravljenih vsakdanjih poti je najučinkovitejši in najlažji ukrep za več gibanja, bolj zdrav način življenja, nižje življenjske stroške in splošno zadovoljstvo.


Podatke smo pridobili s spletno anketno raziskavo Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo na reprezentativnem vzorcu za Slovenijo. V njej je sodelovalo 2859 respondentov. Anketiranje je potekalo spomladi 2020 v času epidemije. Anketirance smo prosili, naj odgovarjajo, kot da bi bile razmere normalne. Raziskavo je po naročilu IPoP izvedla Ninamedia d.o.o


Raziskava Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo je aktivnost projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstev Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.

Naslovna fotografija: Shutterstock

The post Avtomobil tudi za poti, ki bi jih lahko prehodili appeared first on IPoP – Inštitut za politike prostora.

Vsebina na strani Avtomobil tudi za poti, ki bi jih lahko prehodili se avtomatsko generira s spletne strani http://ipop.si/feed/?cat=-143, z dovoljenjem avtorjev.

DELI